Sodobna gobavost in odnos do nje na SlovenskemPred kratkim me je globoko pretresla vest o ločitvi meni zelo ljubega para. Mož je alkoholik s težkim otroštvom in s kupom nepredelanih travm. Žena je zame poosebljena potrpežljivost, a ne zmore več. On pravi, da ne potrebuje (strokovne) pomoči. To je videti od zunaj,
samo onadva pa vesta, kaj je v globini. Njuna majhna otroka sta tu, ničesar kriva.
Zdi se mi, da je bilo gobavcem lažje, kot je danes depresivnim, odvisnim, zlorabljenim, tistim z nepredelanimi travmami … Navodila so bila jasna: ko se na koži pokaže oteklina ali izpuščaj, naj ga pripeljejo k duhovniku, ta ga razglasi za nečistega, naj nosi pretrgana
oblačila … So vsaj vedeli, pri čem so.
Kakšna pa so danes navodila? Alkoholizem, na primer, je v Sloveniji tako hinavsko zasidran v našo kulturo, da veljaš za revo, če si alkohola ne “upaš” piti. Popolnoma normalno je, če si vsake toliko časa bolj ali manj “alkoholno prestrašen”. Kako naj vem, da sem res zbolela, da potrebujem pomoč, da ne bo minilo “samo od sebe”? In če ne vem, če tega ne ozavestim, (včasih je udobneje biti bolan!), ne
morem ubesediti in ne prosim za pomoč. To me lahko dobesedno pripelje v smrt.
Imenovati pomeni obvladati, mi je nekoč rekla neka modra žena. Po moje je tudi to razlog, da Jezus marsikoga ozdravi šele, ko ga ta prosi.
Naš Bog je neskončno milostljiv, pa tudi ve, kaj dela. Gospod, prosim, imej usmiljenje z gobavci današnje dobe. Daj nam milost, da bomo prepoznali vsako “gobo” in imeli moč in vero, da ti bomo – še preden bo prepozno – šepetali ali kričali: “Če hočeš, me moreš očistiti.”
Članek je bil objavljen v reviji Magnificat, februar 2018.
