Telo se mora ustaviti, da ga duša lahko dohiti, pravi ena od najbolj znanih slovenskih TV-voditeljic
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
“Sem voditeljica, novinarka, iskalka, povezovalka zgodb in ljudi,” se opiše Bernarda Žarn, eno od najbolj prepoznavnih voditeljskih imen na televizijskih zaslonih. V poldrugem desetletju je s svojo energijo, preprostostjo in pristnostjo na malih zaslonih pustila globoko sled. V (pred)prazničnih dneh je umirjena in razmišljujoča, saj se “mora tudi telo ustaviti, da ga duša lahko dohiti”.
Preberite še:
“Tudi ko mi je bilo najtežje, sem si nadela rdečo šminko in kapljico parfuma”
Glede na to, da vodite oddajo Vikend paket, za vas konec tedna vsekakor ni brezskrben. Vsaj njegova prva polovica ne. Kako je videti vaš povprečen teden?
Zdi se mi, da je poseben blagoslov, da res rada opravljam svoje delo. Moj hobi je pravzaprav postal moj poklic. Tako včasih niti ne ločim med osebnimi zanimanji in delovnimi obveznostmi. Večino svojega časa se pogovarjam z ljudmi, berem, raziskujem, se radovedno oziram naokrog, poslušam, iščem, spoznavam zgodbe in ljudi, za katere se mi zdi zanimivo, da bi jih predstavili v oddajah.
In vselej se mi zdi, da bi lahko še več vedela o gostih, o njihovih zanimanjih, hrepenenjih, mnenjih, željah, korakih, poteh, ki jih ubirajo. Voditelj, novinar si vseskozi, več kot znaš in veš, lažje opravljaš svoj poklic. Seveda pa mora biti tudi protiutež – čas, ko sem čisto sama in v tišini in miru … Rada tudi tečem, smučam, se skrijem in potuhnem in si želim, da me ne bi nihče iskal ali prepoznal.
Z Jožetom Robežnikom, vašim sovoditeljem, po skoraj treh letih sodelovanja na zaslonih delujeta duhovito in uigrano. Kako pa je v zakulisju?
Jože je res “fejst puob”, kot rečemo pri nas v Posavju. In tudi to je poseben blagoslov, da delaš z nekom, ki te navdušuje in navdihuje. Pa ne samo Jože, vsa naša ekipa je taka. Urednik Tomaž Kregar, novinarka Ana Benkovič, redaktorica Aleksandra Resman in seveda odgovorni urednik Mario Galunič. Veliko se smejemo, seveda se vselej ne strinjamo o vsem, krešemo mnenja, a vselej spoštljivo in z željo, da bi s svojimi različnimi pogledi ustvarili čim boljšo, čim bolj zanimivo in igrivo oddajo.
Vodenje katere oddaje ali prireditve je bilo za vas najbolje ukrojeno ali pa ste to najbolj posrečeno storili vi, zakaj, kako?
Zdi se mi prav in odgovorno, da v vsaki oddaji in v vsaki prireditvi najdem “po-sreče-nost”. Vse oddaje, ki sem jih ustvarjala, so tudi mene nekako oblikovale, ob oddaji Prvi in drugi sem televizijsko odraščala, z oddajo Dobra ura tudi v osebnostno, Vikend paket pa me je “razrahljal” in mi prinesel zares veliko veselja in smeha.
Tudi vsaka prireditev je zame kot sončni žarek in res se jih je nabralo za lep in razkošen šopek. Če bi jih morala navesti samo nekaj – so to vsekakor Eme, Slovenske popevke, Poletne noči, dobrodelni koncerti Klic dobrote, Lepo je deliti in zagotovo tudi prireditev, posvečena Pedru Opeku. Takrat sem na odru od ganjenosti komaj zadrževala solze.
Kaj vas pri voditeljstvu najbolj izpolnjuje? Kje ste našli “tržno nišo” svojega delovanja?
Moje življenje bogatijo srečevanja z ljudmi, poslušanja spoznavanja njihovih zgodb. Vsak človek, prav vsak, je lahko naš učitelj. Vsakdo v sebi nosi iskre, ki lahko navdušujejo in navdihujejo. Če si le vzamemo čas, da jih spoznamo. In temu bi težko rekli “tržna niša”, ampak iskrena želja po spoznavanju in iskanju dobrega v ljudeh. Seveda imamo tudi vsi svoje sence, a blagodejno se je ozirati proti luči v nas.
Če bi lahko izbrali sanjsko vlogo v slovenskem medijskem prostoru, bi se videli v …
Ta, ki jo imam, mi je čisto všeč. (nasmešek, op. p.) Saj veste, kaj piše v Desideradi: “Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen ali ohol, kajti vedno bodo večji ali manjši od tebe. Veseli se svojih del, veseli se svojih načrtov.”
Predvidevam, da ste se hitreje navadili na vzdevek Berni kot Žarnica … Zakaj? Lahko poveste še kakšno anekdoto, povezano z njima?
Da, ko sem bila majhna, mi ni bilo všeč, da so me klicali Žarnica. Potem pa mi je babica rekla: “Hej, pa saj to je nekaj lepega, žarnica prinaša svetlobo.” Zdaj se mi zdi prav simpatičen tudi ta vzdevek.
Preberite še:
Praznina in čakanje
Kako prek zaslonov, čeprav ne v neposrednem stiku, širite pozitivno v svet, ki je velikokrat kontaminiran s slabimi ali lažnivimi novicami?
Z dobrimi, pozitivnimi zgodbami in optimističnim, iskrivim pogledom. V razvedrilnem programu je to lažje, mi smo poklicani k temu, da se oziramo proti svetlim, sončnim platem tega sveta in ljudi.
Po poldrugem desetletju voditeljske vloge pred kamerami in na prireditvah lahko več kot verodostojno napravite sklep. Kako krmariti med spontanostjo, pristnostjo, tudi priljubljenostjo, obenem pa odsevati vrednote?
Težko bi to ujela v formulo. Zdi se mi, da bi bilo vsako tovrstno pametovanje polno napuha. Imeti rad ljudi, poskušati videti dobro v njih kljub zavedanju, da imamo vsi svoje sence, primanjkljaje in napake – ali pa ravno zaradi tega.
Preberite še:
Kje v Sloveniji lahko božično zgodbo podoživite ob živih jaslicah
Zelo ste povezani z družino. Kako je videti vaš božič?
Starejša kot postajam, bolj mi prija mir ob praznikih. To je zame tudi čas premišljevanja. V različnih jezikih sveta je izpovedana modrost, ki jo že številna leta rada ponavljam: da se mora tudi telo ustaviti, da ga duša lahko dohiti.
Tako lepo sem enkrat slišala reči patra Karla Gržana, da se moramo med prazniki izprazniti banalnosti (upam, da sem si prav zapomnila). Velikokrat se spomnim tudi besed Gabi Čačinovič Vogrinčič, ko sem jo v eni od oddaj vprašala, kako, čemu praznovati v obdobjih, ko smo žalostni in osamljeni, pa je odgovorila: zato, ker si praznike zaslužimo.
Rada pa obiščem tudi sorodnike. Ne samo z ožjo družino, tudi s strici in tetami in bratranci in sestričnami nas vežejo vezi topline in naklonjenosti. In seveda tudi vonj domače hrane pripomore k slovesnejšemu razpoloženju. Tudi hrana je svojevrsten jezik ljubezni. In v našem sorodstvu je ne manjka. (nasmešek. op. p.)
Preberite še:
Božič pomeni sprejeti vse slabosti drugega – samo zato, da bi mu bil blizu
Kakšna je v teh predbožičnih dneh Bernarda, ko ugasnejo žarometi in je sama doma?
Umirjena in razmišljujoča …
Vsi, ki jih poznam iz Brestanice in okolice – prihajate iz kraja Anže –, so izjemno “krajevno” zavedni. Tudi vi. Med drugim ste na sociologiji diplomirali z nalogo, ki je nosila naslov Družbena slika Brestanice v 19. stoletju.
Da, tam sem pognala korenine ali, če rečem z besedami Kalina Gibrana, s tistega loka sem bila izstreljena. Brestanica je lepa, z bogato, častitljivo tradicijo. Vabljeni. (nasmešek, op. p.)