Kaj o urejenosti in ženstvenosti pravi Slovenka leta Petra Greiner, mati treh otrok
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Petra Greiner, ki so jo letos izbrali za Slovenko leta, je že skoraj sedem let mama deklice Sofie, ki se je rodila z redko gensko motnjo, imenovano trisomija 13. Tako se je naenkrat znašla na težki preizkušnji, ki jo hudo prizadet otrok, za katerega se pričakuje, da bo kmalu umrl, prinese mami in vsej družini.
Ugotovila je, da v Sloveniji primanjkuje informacij, povezav in pomoči za tiste, ki so se znašli v podobnem položaju. Zato je kmalu po hčerkinem rojstvu ustanovila Zavod 13. Z njim poskuša približati življenje ljudi s posebnimi potrebami širši družbi in tke vezi med vsemi, ki v življenju hodijo po podobni poti.
Preberite še:
Že veste, kaj boste skuhali za božično večerjo? S. Nikolina svetuje.
Preberite še:
Svet potrebuje ženske, ki so lepe zato, ker so svete
Kot žena in mama treh otrok je Petra seveda polno zaposlena s skrbjo za svojo družino. Hkrati pa nikoli ne pozabi svoje ženstvene plati in je s svojo urejenostjo lahko vsem za zgled. Po njenih besedah je v življenju “sicer dobila limone, a je iz njih stisnila najboljšo limonado”.
Kaj o urejenosti in ženstvenosti pravi Petra in kako ji vse skupaj uspeva?
Je urejenost nekaj, v čemer ste našli svoje dostojanstvo tudi takrat, ko ste bili najbolj na tleh?
Seveda. Nikoli se nisem povsem odrekla urejenosti. Že v prvih dneh v porodnišnici po rojstvu Sofie, ko mi je bilo najtežje, sem si nadela rdečo šminko in nekaj kapljic parfuma. Sicer pa je dejstvo, da za oblačenje vsakega oblačila potrebujemo razmeroma enako veliko časa. Zdi se mi, da “zdrajsane” kavbojke zgolj miselno hitreje nadenemo na zadnjico kot na primer večerno obleko.
Spominjam se, da so mi v prvih kritičnih tednih prav modne revije, ki mi jih je prijateljica prinesla na pediatrijo, prinesle nekaj svežega vetra, prav tako tudi čokoladna tortica in pomenek o rdeči šminki. Morda si bom še za pogreb pripravila prav posebno svečano obleko. Pa saj to je navsezadnje svečan dogodek, mar ne?
Preberite še:
Šola prazničnega ličenja – ideje za božič ali silvestrovo
Preberite še:
Kaj obleči za božično ali novoletno zabavo?
Kaj vam pomeni urejenost v vsakdanjem smislu? Vam je to v breme ali v užitek?
Rada sem urejena. Tako se morda sprva zgolj navidezno počutim bolje. Po drugi strani pa tudi brez zadrege stopim v središče mesta v športnih pajkicah in s tem nimam nobenih težav. Vse je stvar lastne percepcije. Se pa sprašujem, kam je odšla tista ženstvenost, ki se je pred desetletji kazala v urejenih ženskah, ki so nosile krila in redko nadele hlače.
Kaj bi rekli, da se skriva za vašo potrebo po urejenosti?
Že bonton nas uči, da se denimo za gledališče, mašo ali druge pomembnejše dogodke uredimo letom in seveda zmožnostim primerno. Opažam, da po nekaj dnevih preprostih oblačil, ko moram zaradi kakšne obveznosti skočiti v obleko, to tudi dvigne moje razpoloženje.
Zavedam se, da obleka ne naredi človeka, vendar je dejstvo, da gre preprosto za spoštovanje, ko upoštevamo napisane predpise, kakšni zavijemo v cerkev ali kako skrbno urejeni se pojavimo v ‘hramih kulture’.
Dejstvo je, da se meja tega, kaj je primerno, tanjša, zato kot mama na ta vidik svoje otroke vedno opozarjam. Kar ne pomeni, da jih oblačim kot lutke. Želim si le, da si pridobijo neko splošno znanje o kulturi oblačenja, kar pa gotovo ni zanemarljivo.
Nobena mama treh otrok zjutraj nima na voljo ur in ur za urejanje. Kako uspeva vam?
Ni nobene posebne formule. Če je moja edina dopoldanska obveznost ta, da otroke razvozim naokrog v vrtec in šolo, potem oblečem udobne hlače in na nepočesane lase nadenem raztegnjeno kapo.
Mi pa tudi obleka in nekaj osnovnega ličenja ne odtegne več kot pet minut. Kupujem preverjene kose, ki jih lahko kombiniram s tankimi hlačnimi nogavicami, nosim pa tudi take, ki spominjajo na pajkice. Obožujem na primer obleke, ki jih lahko oblečem za v gledališče in za dnevni sprehod po parku. Zame so to univerzalni kosi. Je pa res, da dajem morda včasih prav zaradi tega vtis pretirane urejenosti.
Se kdaj srečate z opazkami zaradi svojega videza? Kako gledajo na vas, če k maši pridete z rdečo šminko in v visokih petah? Se vam zdi to v Sloveniji (še vedno) skoraj tabu?
S tem nimam težav. Tudi sicer bolj kot vame ljudje gledajo mojega otroka. No, ne samo Sofie, tudi najmlajšega, ki med mašo teka naokrog po cerkvi. Tako jim do moje oprave sploh ne uspe priti. Sicer pa sem pred odhodom k maši pozorna na to, da krilo ni prekratko in da dekolte ne spominja na vroče poletje. To je vse.
Tudi Sofio radi lepo uredite, čeprav zanjo verjetno ne veste, ali ji to kaj pomeni … Se vam zdi pomembno, da je tudi ona urejena, čeprav je sicer nekoliko drugačna od svojih vrstnikov?
Njo še toliko raje uredim. Mož se rad pošali, da je na primer sin še najmanj urejen. Ampak on je tako lep fant, da se z njegovimi oblačili res ne nameravam obremenjevati. Najstarejša Sinja pri svojih 10 letih že sama izbira nekaj kosov, pri Sofii pa se običajno najbolj potrudim.
Najprej je pomembno, da ji je toplo, ker je tak drobižek. Sicer pa želim tudi, da je lepa. Vidim, kako jo rožnata majica polepša, trak v laseh pa jo naredi še bolj dekliško. Menim, da bi se morali starši za posebne otroke še posebej potruditi. Običajno jih vidim v oblačilih, ki jih “ni škoda”. Meni pa se zdi, da jih prav z urejenostjo, ki jim mora seveda omogočati udobno gibanje, nekoliko dvignemo in polepšamo. To si zagotovo zaslužijo.
Preberite še:
Ko obdarovanje otrok postane nočna mora
Preberite še:
Dvojni božični čudež za Nicka Vujičića
Končuje se advent, pred vrati je skrivnost božiča. Kako se doma pripravljate na praznik? Kaj vam pomeni?
Všeč mi je, da se obdarujemo samo v ožji družini. To pomeni, da se obdarujeva midva z možem med seboj, prav tako pa skupaj kupiva darila za otroke, ki jih potem na božično jutro skupaj odpremo.
Tradicionalno se družimo tudi s starimi starši. Z enimi na božični večer in z drugimi ob kosilu na dan, ko je Jezus že rojen. Zame je čar druženje in ta povezanost, ki se morda čez leto skrha.
Skupni trenutki so tisti, ki bodo ključni na koncu moje osebne poti. Skupni spomini, veliko smeha, z razumevanjem in podporo vred. Vse ostalo je še kako minljivo.