Zakaj smo lahko uspešni, tudi če vedno znova ponavljamo iste stvari

Ponavljanje ima v našem hitrem svetu razmeroma slab sloves. Ves čas hrepenimo po novostih in iščemo naslednjo novo izkušnjo ali informacijo.

Vsakdo, ki je kdaj preživljal čas z otroki, pa se zaveda, da je ponavljanje eden najboljših učiteljev v življenju. Otrok vsak večer prosi za isto pravljico pred spanjem in vsakokrat z nezmanjšanim veseljem uživa v vsaki znani podrobnosti. Pri tem ne gre le za nostalgijo, temveč tudi za oblikovanje vzorcev, krepitev povezav in iskanje utehe v predvidljivosti. Ponavljanje še zdaleč ni enolično, temveč je eden od bistvenih načinov učenja in rasti.

To načelo ne velja le za otroke, temveč tudi za odrasle. Kot primer vzemimo nedeljsko mašo: mnogim se lahko obisk svete maše vsak teden zdi kot še ena obveznost, ki je nenehno v nevarnosti, da postane le še ena "kljukica" na tedenskem seznamu. Toda pri ponavljanju, vsaj v tem kontekstu, ne gre za rutino, ki bi bila sama sebi namen. Redni obiski bogoslužij naj bi presegli zgolj navado – ponavljanje nas spodbudi, da se v nekaj poglobimo.

Tedensko obhajanje evharistije nam, recimo, omogoča, da se vedno znova vračamo k skrivnosti Kristusove žrtve in vstajenja. Ponavljanje pri tem postane sredstvo za premišljevanje o neskončnem, ki sčasoma poglobi naš odnos z Bogom in občestvom.

Večina verskih in filozofskih izročil ceni ta ritem ponavljanja in ga razume kot način usmerjanja našega življenja k trajnim resnicam. Bogoslužni koledar, dnevne molitve, rožni venec – vse te prakse so načini prepoznavanja, da življenje niso zgolj novosti. Večinoma gre za trajno, ponavljajoče se ukvarjanje z lastnimi omejitvami, napakami in zmožnostmi.

Daleč od tega, da bi bilo ponavljanje zapor: lahko je osvobajajoče, saj nam daje prostor, da se osredinimo na tisto, kar je resnično pomembno.

Celo zunaj verskega konteksta ponavljanje skozi čas prinaša velike koristi. Rutine, kot so redna vadba, vodenje dnevnika ali branje, pomagajo graditi disciplino in nam omogočajo, da sčasoma opazimo rast. Ponavljanje (kot jasno pravi Aristotel) gradi mojstrstvo, kar nam omogoča, da naloge opravljamo z večjo spretnostjo in razumevanjem.

Medtem ko imajo spremembe in novosti svoje mesto, ponavljanje zagotavlja trdne temelje. V svetu, ki se nenehno spreminja, nam stalni ritem vračanja k nečemu znanemu (pa naj gre za molitev, obred ali navado) zagotavlja potrebno stanovitnost. Na nek način je ponavljanje pot do modrosti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.