Združuje poslanstvo redovnice in delo v laboratoriju: “Bog ne jemlje ničesar, daje pa vse”

Sestra Irena Jurgec pripada redu šolskih sester de Notre Dame. Trenutno živi v skupnosti v Ilirski Bistrici. Hvaležna je, da je lahko kot redovnica v stiku z ljudmi vseh starosti, hkrati pa lahko uporablja usvojeno znanje s področja klinične biokemije v službi analitika v laboratoriju zdravstvenega doma. "To sta dve krili, s katerima letim."

Vodi duhovne vaje za birmance in študente, je duhovna spremljevalka, kot sovoditeljica duhovnih vaj je aktivna v Društvu katoliških pedagogov Slovenije, z ženami pa že 10. leto zapored pripravljajo vikend za ženske. Poleg tega je aktivna še v različnih župnijskih skupinah.

Je velika ljubiteljica športa, predvsem teka, pozimi pa bordanja. Izpolnjujeta jo še branje in glasba, rada poje in igra violončelo. Predvsem pa rada preživlja čas v naravi in v kapeli pred Gospodom.

S. Irena prihaja iz družine s petimi otroki in je druga po vrsti. Mama je po njenem rojstvu ostala doma. Živeli so v bloku, ob tem pa zidali hišo, zato so morali z denarjem ravnati zelo varčno. Ena želja takrat petletne Irene je tako ostala neizpolnjena – da bi tako kot oče, ki je delal v bolnišničnem laboratoriju, imela bele cokle. "To je bila želja, ki je ostala z menoj celo osnovno šolo in se še bolj okrepila pri kemiji v zadnjih dveh letih osnovne šole in ob branju življenjepisa znanstvenice Marie Curie. Prevzelo me je, koliko je ta žena dala za znanost, hkrati pa ostala žena s širokim pogledom na svet."

Že od malega je bila aktivna v domači župniji. Kot otrok je pela v otroškem pevskem zboru in se nato priključila odraslemu zboru, udeleževala se je duhovnih vaj in različnih duhovnih pobud, po birmi postala animatorka in sčasoma voditeljica oratorija in mladinske skupine. "Na eni strani me je zelo zanimalo naravoslovje, na drugi strani pa duhovna, človeška razsežnost."

Tudi med zahtevnim, a dragocenim študijem biokemije v Ljubljani je ostajala povezana s Cerkvijo. "Ni mi bila obveza hoditi k maši, to je bila moja potreba. Tam sem se našla. Skozi vsa ta leta sem vedno bolj poglabljala odnos z Gospodom, ki je vedno bolj postajal na ravni dobrega prijatelja, nekoga, kjer najdem zatočišče, kjer se čutim sprejeta, slišana, kjer se mi odpirajo novi pogledi, nova razumevanja in novi uvidi."

Kot nadarjena in marljiva študentka se je sestra Irena že na začetku študija srečala s prvimi uspehi na področju znanosti, ki jih je bilo v nadaljevanju še več. "Toda med pisanjem diplomske naloge sem se znašla v nekem trenutku, ko sem se spraševala, kam in kako naprej. Malce je sovpadalo tudi s tem, da mi praktično delo za diplomsko nalogo kljub prizadevanjem ni prineslo želenega rezultata. Tri mesece sem se mučila. Profesor je zelo veliko stavil name in po diplomi so mi bile odprte vse možnosti za naprej."

Večjo prelomnico glede svoje poklicanosti je takrat doživela pri spovedi pred veliko nočjo. "Ne da bi me poznal, mi je spovednik dejal, da ne vem, kaj je moj poklic. Sama pri sebi sem si mislila: 'Kako ne vem?! Slej ko prej bom diplomirala in potem grem naprej študirat.' Po drugi strani pa se je mi je takrat jasno postavilo vprašanje: Kaj pa tvoje življenje sicer? Eno je poklic, ki je skoraj na dosegu roke, kaj pa Poklic?" Ob prihodu iz spovednice se je tako zazrla v tabernakelj in Gospoda vprašala: "Kam hočeš, da grem?" Prešinila jo je misel o redovništvu.

Poleti 2005 se je udeležila svetovnega dneva mladih v Kölnu in ga vzela kot osebno romanje, da si razjasni, kako in kaj naprej. "Te razjasnitve pa ni bilo. V tistem času sem diplomirala in se odločila za podiplomski študij, poleg tega pa sem si našla duhovnega spremljevalca in z njegovo pomočjo razčiščevala misel o redovništvu."

V tistem obdobju se je prvič srečala z meditacijo. "Pri eni od vodenih meditacij pri sv. Jožefu v Ljubljani sem začutila, da me ima Gospod neizmerno rad in sem mu dragocena taka, kot sem. To mi je vzelo dih. To začutiti znotraj sebe je nepojmljivo. Kakršenkoli jezik ne zmore tega opisati."

V njej je vzklila velika želja, da bi odgovorila na to občutje. "Bila sem svobodna. Čutila sem, da bi bil Gospod zadovoljen z vsako izbiro. Ko sem razločevala znotraj sebe, sem začutila, da je redovništvo tisto, ki mi omogoča najbolj živeti to, kar si želim, kljub vsem možnostim, ki so mi bile odprte."

Čeprav so jo ob koncu drugega leta podiplomskega študija nagovarjali, naj gre še na doktorat, je študij zaključila z magisterijem in sledila Božjemu klicu. "Ko odločitev dozori, dozori, drugo v tistem trenutku ni pomembno, doktorat lahko počaka." Seveda ji je ob tem marsikdo dejal, da bi lahko to, kar delajo redovnice, navsezadnje delala tudi sama. "Ključni odgovor je: ne želim sama, želim skupaj. Naredim manj, kot bi lahko naredila sama, ampak ta občestvenost je dodana vrednost."

Ko je v sestri Ireni dozorela odločitev za redovno življenje, je po drobnih znamenjih spoznala, da se želi pridružiti šolskim sestram de Notre Dame. "Največja lepota življenja v skupnosti je to, da se skupaj podpiramo. Seveda so zaradi generacijskih razlik prisotni tudi drugačni pogledi, ampak prav to postopoma izredno bogati. V skupnosti se brusim. Moja svoboda se konča s svobodo moje sosestre. Prisluhniti moramo željam in potrebam, si priti naproti in se prilagajati. Tako kot v vsaki družini. Opažam, da sem v vseh teh letih postala bolj prizanesljiva in potrpežljiva."

Ob tem poda konkreten primer, kako v skupnosti raste tudi sama. "Sama zjutraj zelo težko vstanem. Toda s sestrami skupaj začenjamo dan z molitvijo hvalnic ob šestih zjutraj. Zame je to nočna mora. Ampak ker vem, da bodo tam vse moje sestre, tudi sama lažje vstanem. Ko pridem v kapelo, me njihova navzočnost in molitev podpirata in zbudita." 😊

Hvaležna je, da si znajo med seboj prisluhniti, ko jih pestijo težave. "V skupnosti je skoraj vedno nekdo, ki mu lahko poveš, kaj se dogaja. Kolikokrat pridem iz službe in je za menoj dan, ki se me dotakne. Povsem drugače je, če občutja nekomu zaupam. Seveda ne delim podrobnosti, ampak ko kakšen primer podelim s sestrami v skupnosti, vem, da se bomo teh posameznikov spomnile v molitvi. Tudi ko mi je težko, ko so pacienti nesramni, doma najdem razumevanje, če ne že sočutje, ali pa vsaj uho, ki me posluša. In to je veliko bogastvo."

Pa se sestre v skupnosti kdaj tudi skregajo? "Seveda so kdaj tudi napetosti, že zaradi generacijske razlike, načina življenja, mišljenja. Tudi me smo ljudje z vso svojo krhkostjo, z vsemi svojimi potrebami in skrbmi. Seveda se skregamo, Bogu hvala, ker to je normalno, spada k človeku. Ni problem, če se skregaš, ampak kako se skregaš in kaj iz tega potegneš."

Meni, da je izziv Cerkve kot take, da se trudi za življenje z Gospodom. "Če živimo z Gospodom, ni prostora za egoizem, sebičnost, laž, izkoriščanje, ampak je prostor za nežnost, sočutje, bližino. Če slišim drugega in sem sočutna, je to čisto drugačen svet, kot če gledam samo nase, da bo meni v redu in bom jaz nekaj dosegla."

Pomembno se ji zdi, da kot skupnost ne obstanemo na mestu, vkalupljeni, ampak cilj iščemo na poti. "Papež Frančišek pravi: grešniki ja, pokvarjenci ne. Tudi jaz nisem perla. Vprašajte moje sosestre, sodelavce, paciente. 😊 Ne da bi opravičevala svoje senčne strani, ampak ključno je dovoliti si biti realen. Zato ker sem redovnica, nisem nekaj več ali boljša. To je izziv za vse nas: ne kako zadostiti idealu, ki ga imajo ljudje o nas, ampak biti iskren sam pred sabo in pred drugimi."

Kot redovnica je v stiku tako z mladimi kot odraslimi. Ob tem opaža, da se pri mladih pogosto pojavljata hrepenenje po pripadnosti in slišanosti, hkrati pa želijo izstopiti iz virtualnega sveta. "Mladi so iskalci in si želijo pristnega odnosa, želijo čutiti, da so nekomu pomembni in da so slišani. Zelo jim pomaga in koristi jasnost, načelnost, trdnost, da vejo, kam se opreti. Ne pričakujejo, da jim bomo dali v vsem prav, ampak da lahko mnenja predebatirajo."

Medtem ko se odrasli po njenih izkušnjah najbolj trudijo razumeti in osmisliti situacije, v katerih so se znašli, predvsem preizkušnje in trpljenje. Hkrati pa tudi oni čutijo željo po pripadnosti. "Pa tudi, kako biti v tem, kar živim, blizu Gospodu, kako spoznavati njegovo delovanje in hkrati kako spoznavati delovanje hudega duha."