Z možem si želita nekoč spet okusiti življenje na kmetiji

Eva Golob je 25-letno dekle širokega nasmeha. Kaj je kmetijstvo in koliko dela to potegne za sabo, ve že od malih nog, saj je odraščala na srednje veliki kmetiji, kjer je bil glavni vir dohodka ravno kmetijstvo. Njen edini hobi, udejstvovanje pri podeželski mladini, je prerasel v delo. Posveča se mladim prostovoljcem v ekipi Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM) in mladim članom v društvih. "Včasih hobi, danes služba, ampak vse skupaj lepa izkušnja v življenju, ki ji jaz pravim kar poslanstvo," pravi.

Zaposlena je kot mentorica in koordinatorica prostovoljstva na ZSPM, v prostem času pa je žena in gospodinja.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva zame je, ko se mi nikamor ne mudi, nimam nobenih obveznosti in lahko v miru spijem kavo in pripravim zajtrk. Zgodi se zelo redko, ponavadi poleti na dopustu. :) Imam zelo veliko obveznosti, ne maram zamujati, zato so moja jutra polna adrenalina in priprav.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Vem, da bo danes uspešen dan! Sem velika optimistka, zato raje začnem dan z optimizmom kot z negativo.

3. Pred kratkim ste postali nova predsednica Zveze slovenske podeželske mladine. Za kaj si boste najbolj prizadevali?
Pomembna je ekipa, ki stoji za menoj. Res si želim, da je ekipa povezana in motivirana. Dobra energija pripomore k izpolnjevanju ciljev in predvsem boljšemu delovanju. V prvi vrsti pa si želim ohranitev in obuditev "zaspalih" društev. Kar veliko društev je v mirovanju po koronskih časih, razlogov za to je res veliko. In res si želim, da vsi postanejo aktivni in spoznajo aktivnosti Zveze slovenske podeželske mladine.

Pomembno je krepiti in ohraniti prostovoljsko delo, del prostovoljstva smo tudi mladi s podeželja. Prostovoljstvo je poslanstvo, čeprav se tega marsikdo ne zaveda.

4. Že pred vami je ZSPM vodila ženska roka, in sicer Anja Kastelic. Kako boste sami obogatili Zvezo?
Če bi vprašali naše člane po terenu, bi rekli, da smo na Zvezi same ženske in je pravi kurnik. :) No, me se rade pošalimo in rečemo, da moški delajo doma ali v službi, ženske pa imamo preveč prostega časa. Ampak to je zgolj šala.

Ženske smo poznane po dobri organizaciji, dobrem čutu za stil in bujni domišljiji, kar je zelo obogatilo naše delo. Pri delu pa seveda vedno potrebujemo tudi moške, naša ekipa je res polna mladih podeželanov in podeželank in se res dobro razumemo in delamo.

5. Lani avgusta ste se poročili. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Treba se je prilagajati. Oba se zelo prilagajava drug drugemu, znava si vzeti čas za naju, tudi če je to ob delu na najinem vrtu. Pomembne so nama že malenkosti.

Ob nedeljah pa imava že od začetka navado, da se posvetiva drug drugemu, se pogovarjava in skupaj narediva načrt za prihajajoči teden, takrat se tudi izogibava delu in se res posvetiva drug drugemu.

6. Oba z možem prihajata s kmetije, a za zdaj živita v bloku. Sta se že navadila na skupno življenje in predvsem kakšna je razlika v primerjavi z življenjem na kmetiji?
Selitev s kmetije v blok je bil velik šok za oba. Življenje v bloku je trenutna rešitev, si pa oba zelo želiva hiške na podeželju. Zelo težko se je bilo navaditi na nek omejen prostor notri in zunaj, ko odraščaš na kmetiji, kjer imaš toliko svobode za igro in raziskovanje, v bloku tega ni. Zato si želiva, da bi najini otroci izkusili vsaj delček takšnega otroštva.

Res je, da sva oba zaposlena in imava veliko obveznosti, ampak ko sva doma, pa nama je velikokrat dolgčas. Na kmetiji dela ni nikoli zmanjkalo, vedno se je nekaj počelo. Oba sva navajena delati in se je kar težko navaditi na to. :)

Sva pa oba spoznala, kako začneš še bolj ceniti življenje na kmetiji, ko se odseliš.

7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Vsako nedeljo greva z možem k sveti maši. Najraje imam praznične svete maše, ker je res drugačen čar, vse je okrašeno, kadilo diši, pa tudi pridige so bolj zanimive.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Vsaka preizkušnja v življenje pride z namenom in da se iz nje nekaj naučimo. Pred nekaj leti sem imela prometno nesrečo. Avto je bil čisto uničen, jaz pa sem imela samo lažje poškodbe. Takrat sem se naučila, da ni samoumevno preživeti dneva, ampak moramo biti hvaležni za podarjeni dan. Vsak dan nam je podarjen, prav tako pa tudi trenutki v dnevu.

Vsak dan se zahvalim za uspešen ali ne tako uspešen dan in predvsem za to, da se mi ni nič zgodilo.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vse bo v redu, še vedno je bilo!

10. Biti ženska je lepo, ker …
… v drugih ženskah vidi prijateljice in zaveznice. Z njimi ne tekmuje, ampak sodeluje.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.