Kaj je povezalo dve sestri klarisi, ki se nista nikoli srečali

Pisalo se je leto 1927. V dolenjski vasici Zapotok je za tifusom, ki je takrat razsajal po ribniško-sodraški dolini, umiralo 22-letno dekle. Zdravniki so jo prenehali zdraviti, češ da jo lahko reši le čudež.

Njen stric duhovnik ji je prinesel podobico francoske klarise, Božje služabnice sestre Marije Celine, ki je takrat tudi med slovenskimi katoličani že bila znana – o njej je bilo več zapisov objavljenih v cerkvenem listu Bogoljub in drugje – po svojem svetem življenju in po ozdravljenjih na njeno priprošnjo.

"Če boš molila k njej in jo prosila, te ona lahko ozdravi," ji je rekel stric. "Če bom ozdravela, bom postala klarisa tako kakor ona," je slabotna odgovorila stricu, sestri Celini pa naglas obljubila: "Če me ozdraviš, bom stopila v tvoj samostan."

Čudež se je zgodil, Marija Kozina je ozdravela. Želela je v samostan v Bordeaux, kot je na smrtni postelji obljubila sestri Celini, a ji je stric rekel: "Mica, nikoli se ne boš naučila francosko. Pojdi v hrvaški samostan." Leta 1929 je vstopila v klariški samostan v Splitu in ob preobleki dobila ime sestra M. Imakulata Kristusa Kralja.

Od tod dalje se zgodba francoske in slovenske klarise ves čas prepleta in dopolnjuje – prva je živela 19 let, druga 91, obe sta umrli v sluhu svetosti. Sestra Celina je bila septembra 2007 razglašena za blaženo.

"Ozdravljenje sestre Imakulate na njeno priprošnjo je lahko tisti čudež, ki je lahko potreben za kanonizacijo sestre Celine," je zapisala žena vicepostulatorja za njeno beatifikacijo Danièle Gatti:

"Sestra Celina je duhovna mati slovenskih klaris. Na njeno priprošnjo je ozdravela s. Imakulata, ki je v 70. letih v molitvi izprosila vrnitev klaris na slovenska tla, bistveno je pripomogla k ustanovitvi prvega in po njeni smrti še dveh samostanov, kar ima neizmeren pomen ne le za malo državo Slovenijo, ampak za vesoljno Cerkev."

Skrivnostna zgodba Marije Kozine se je začela že pri njenih petih letih. V razmiku nekaj dni je imela dvoje sanj, o katerih je sestram pripovedovala mnogo pozneje, njej pa so zaznamovale življenje. Prve sanje so bile srhljive, v mlaki krvi so ležala trupla njenih domačih.

Druge sanje so bile svetle: široka dolina, po kateri sta tekli dve reki, in hrib, ki se je dvigal ob njunem sotočju, na njem pa samostan. "To bo nekoč tvoj dom," si je zapomnila obljubo. Zlo in dobro, trpljenje in veselje, preizkušnja in tolažba.

"S. Imakulata je že v Splitu zapustila sestram nepozabne spomine zaradi svoje neizmerne požrtvovalnosti in delavnosti, junaške vere in izredne pobožnosti ter ljubezni do sosester, zlasti do bolnih. Živela je tiho, skrito, požrtvovalno," so zapisale sestre klarise.

Ko je bil spovednik v zagati, kako bi ji povedal strašno novico o mučeniški smrti staršev in dveh bratov, ki so jih leta 1942 v domači hiši zahrbtno umorili partizani, mu je o tem kar sama postavila retorično vprašanje.

Skrivnostno je sklonila glavo in skomignila z rameni, ko so jo sestre spraševale, kako je tako natanko vedela za hude dogodke – takrat jim še ni povedala, da se je izpolnila prerokba iz sanj, podobno kot o njih beremo v Svetem pismu pri Jakobu in Jožefu.

Druge sanje prve hčere od enajstih Kozinovih otrok pa sestre klarise živijo še dandanes. Na Hrvaškem si je s. Imakulata močno želela, da bi h klarisam vstopili vsaj še dve Slovenki, tako bi lahko kot skupnost treh odšle v Slovenijo in po letu 1782, ko je cesar Jožef II. ukinil vseh 160 kontemplativnih samostanov, spet v domovini odprle klariški samostan.

Molitve in prošnjo k Bogu – vedno je imela pri sebi tudi podobico sestre Celine, se spominjajo sestre – je še okrepila, ko se je leta 1945 preselila v samostan v Samobor, od tam pa leta 1963 v Zagreb.

Več kot 40 let je čakala, da je vstopila prva, Martina Ambrož iz Ljubljane, pri preobleki je dobila redovno ime s. Katarina, in čez štiri leta še Valerija Petrič iz Vipavske doline, njeno redovno ime je s. Jozefina. Bile so tri in načrtovale so vrnitev v domovino. Pater Polikarp Brolih jih je spodbujal in jim pomagal.

Našel jim je prostor pri frančiškanih v Nazarjah, odstopili so jim kos zemlje nasproti samostana, kjer frančiškani bivajo že od leta 1635. "Tukaj je," je ob prihodu na nazarski hrib vzkliknila s. Imakulata; prepoznala je kraj iz svojih sanj pred skoraj 70 leti.

Pripoved o zaupanju v Božjo previdnost v času gradnje nazarskega klariškega samostana bi si zaslužila film, nekajkrat je že bila popisana tudi na straneh Družine. Manj znano dejstvo pa je, da se prihod sester leta 1978 v Nazarje skoraj do dneva natančno ujema s stoletnico dneva, ko se je v Franciji rodila Germana Castang – sestra Celina.

"Pri delovanju Božjih milosti ni naključij," pravijo sestre klarise in povedo še eno podrobnost: istočasno, ko je bila leta 2007 v Bordeauxu mala sestra Marija Celina – imenujejo jo tudi frančiškanska mala Terezika oziroma serafinska Mala cvetka ali "svetnica dišav" – razglašena za blaženo, je v Nazarjah naredila prve zaobljube Gabrijela Hren, ki je ob vstopu v noviciat dve leti prej dobila redovno ime sestra Marija Celina.

Danes je ena od 29 sester, ki živijo v treh klariških samostanih: v Nazarjah, Dolnicah in Turnišču. V tihoti samostana neprestano noč in dan molijo za potrebe Cerkve in sveta.

"Duhovna pot dveh sester, Francozinje in Slovenke, čeprav v različnih časovnih obdobjih in različnih deželah, je enaka: klic, želja, zvesti 'da', ponižnost, preprostost, skromnost, izročitev Bogu, zvestoba zaobljubam, izrečenim v redu sester klaris. Pot v skritosti samostana, po kateri hodi mnogo žená, v duhu kreposti, ki gradijo svetost brez hrupa in uradnega priznanja. Svet pa je vendarle izvedel za njuni usodi, ki sta se srečali," je v spremni besedi zapisala Danièle Gatti, francoska avtorica dveh knjig: Blažena Marija Celina s podnaslovom Uboštvo in veselje (izšla leta 2011 pri francoski založbi Éditions Franciscaines, slovenski prevod je samostan Brezmadežne sester klaris izdal leta 2023) in Dvoje sanj Marije Kozine (izšla leta 2015 pri isti francoski založbi, slovenski prevod istega leta in ponatis 2016) – obe knjigi, izjemno branje dveh življenjskih pričevanj, lahko dobite pri sestrah klarisah.

Cerkev je za svetnice razglasila že dvanajst sester klaris, 83 za blažene, okrog 120 je (častitljivih) Božjih služabnic, več kot 180 sester je umrlo v sluhu svetosti – med slednjimi je tudi s. Imakulata.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 41.