Ste se kdaj vprašali, zakaj je v intimnem odnosu nekaj najtežjega doseči medsebojno razumevanje? Zakaj gremo vedno znova skozi iste debate, ponavljamo iste napake in tako zlahka pademo v vnaprej programirane vloge?
Se vam zdi težko graditi dolgotrajne odnose? Vsakič, ko začenjate novo razmerje, pričakujete, da se bo končalo kot običajno?
Ali je mogoče spremeniti ta način razmišljanja? Ali se je mogoče izvleči iz pasti ponavljajočih se razočaranj?
Dovolite si biti to, kar ste
Za izgradnjo zdravega odnosa je bistveno, da se zavedamo, da par sestavljata dve polovici. Če je to zavedanje krhko, ali, še huje, popolnoma neprisotno, se odnos težko razvije, če pa se obe strani oklepata svojih idej o svoji drugi polovici in verjameta, da so resnične in nesporne, odnos stagnira.
Razkorak med predstavami, ki jih imamo o svojem partnerju, in resnico, pogosto slabša psihološki obrambni mehanizem. V njem eden od partnerjev fantazira o čustvih, mislih in vedenju svoje druge polovice, nanj projicira svoje fantazije in pričakuje, da jih bo druga polovica izpolnila.
S tem mehanizmom partnerja zamujata priložnost, da bi se resnično spoznala, in drug drugemu jemljeta možnost koristi drugačnega.
V takšnih primerih se pogosto znajdemo pred nekakšnim paradoksom: na prvi pogled se zdi, da sta partnerja v tesni zvezi, v resnici pa sta zelo oddaljena drug od drugega.
Gradnja mostov
Napetost med lastnimi potrebami ali interesi in željami druge polovice v razmerju je neizogibna. Bolje se je zato vprašati, kako se nanjo odzvati.
Če se držimo samo lastnih potreb, lahko ustvarimo pričakovanje (bolj ali manj zavestno), da mora druga polovica izpolniti zahteve, ki smo jim jih postavili.
Odnos je v takšnem primeru bolj podoben vlečenju vrvi, pri katerem sta obe polovici obsojeni na večno nezadovoljstvo in bolečino. Odnos potone v brezno med dvema pečinama narcisističnih zahtev.
Iz začaranega kroga ponavljajočih se razočaranj lahko skočimo le tako, da poskusimo ozavestiti vzorce in še posebno naš prispevek k toksični dinamiki v partnerskem odnosu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
