Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Novak Đoković je človek prepričanja in strasti – kot je že pojasnil v pogovorih za medije, mu je njegova pravoslavna vera pomembnejša od dejstva, da je teniški prvak. Kot mnogi drugi športniki pa je tudi on človek, ki ga lahko ob izgubi tekme malce zanese. V letošnjem finalu Wimbledona, v katerem se je pomeril s Carlosom Alcarazom, je iz razočaranja zlomil lopar, ko je po napornih petih urah igre izgubil dvoboj.
Toda ko je teniški as stopil pred mikrofon, da bi po tekmi spregovoril za medije, so bile njegove besede polne občudovanja do nasprotnika in očitne ljubezni do njegove družine.
Đoković v videoposnetku nekoliko osuplemu mlademu Alcarazu ni zgolj bežno čestital, temveč je poudaril, kako navdušen je nad dejstvom, da se je novopečeni prvak tako izvrstno prilagodil drugačni igralni površini, zato ga je brez oklevanja razglasil za "boljšega igralca".
Oče dveh otrok je hkrati izrazil hvaležnost in bil iskren o svojih preteklih nastopih:
Ko se čustva umirijo, moram biti še vedno zelo hvaležen, saj sem v zadnjem letu zmagal na res veliko tekmah, pogosto je šlo za las … morda bi moral izgubiti nekaj finalnih dvobojev, ki sem jih dobil, zato mislim, da sem zdaj na čistem …
V nadaljevanju je pojasnil, kako se mora spopasti s porazom:
V svoji karieri sem bil blagoslovljen s številnimi neverjetnimi dvoboji, zato sem resnično hvaležen, čeprav danes nisem zmagal. Izgubil sem proti boljšemu igralcu, zato mu moram čestitati in iti naprej, upam, da močnejši.
36-letni tenisač se je nato v trenutku, ob katerem je ostal brez besed, posvetil svoji družini. Sprva mu je šlo malce na jok, nato pa je preprosto dejal:
Rad vas imam, hvala za vso vašo podporo. En velik objem za vse vas, imejmo se radi še naprej. Hvala.
Ne glede na to, ali vam je slog igre srbskega prvaka všeč ali ne, si človek ne more kaj, da ne bi občudoval njegovega uglajenega, zabavnega in ljubečega nagovora, ki ga je izrekel tako kmalu po bolečem porazu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
