Kako sem ob sinovi bolezni začela premišljevati o pomenu trpljenja

Ko sem v naročju držala svojega 10-mesečnega sina, njegovo telo pa se je treslo v krčih, sem se počutila zares nemočno. Njegove motne oči so izgubljeno zrle v svet ali pa so švigale sem ter tja. Zdelo se mi je, da se je čas ustavil, in mislila sem lahko le na to, kako mu želim povedati, da ga imam rada in da odlično prenaša svoje težave. Zagotavljala sem mu, da to ne bo trajalo večno.

Upala sem, da govorim resnico, čeprav se mi je tistih nekaj minut vsekakor zdelo kot večnost. Ko so se njegove pesti sprostile in je spet prišel k sebi, me je preplavila hvaležnost in močno sem ga stisnila k sebi. Mrzlično iskanje po Googlu me je kmalu pomirilo, da je bil napad skoraj zagotovo posledica povišane temperature ter da je vročinski napad, čeravno precej strašljiv, nekaj običajnega in da mi ni treba skrbeti.

Ko je sin nekaj ur pozneje znova začel krčevito drgetati, je bilo še strašneje. Njegov obraz je pomodrel, nosnice so se mu razširile, stisnil je pesti in oči so se mu začele vrteti. Znova sem ga poskušala pomiriti, govorila sem mu, kako zelo ga imam rada. Toda nenadnost obeh napadov in pogled na tako nemočnega dečka sta me resnično prizadela v dno srca.

Preden vse skupaj raziščemo, preskočimo na pomirjujoč konec – stvari so se dobro končale. Nekaj dni pozneje je sinova vročina končno popustila. Izkazalo se je, da sta lahko dva vročinska napada v enem dnevu še vedno v mejah normale. Človeško telo je resnično nekaj neverjetnega.

Ko sem premišljevala o tej izkušnji, sem se spomnila nauka, ki mi ga Jezus pomaga sprejemati večino mojega odraslega življenja. Moje življenje ni moje. Nisem tista, ki ima nadzor nad svojim življenjem – ali nad življenjem kogarkoli drugega. Imela sem drugačen načrt za svoj poklic, drugačen načrt za svojo plodnost.

Jezus pa mi je vedno znova pokazal, kako neprimerni, kratkovidni in jalovi so moji načrti v primerjavi z Njegovimi. Na vsakem novem ovinku na življenjski poti se učim bolj naslanjati Nanj, namesto da se zanašam na svoja ročno napisana navodila.

Za svojega sina ne bi izbrala vročine ali epileptičnih napadov. In ne bi načrtovala, da se to zgodi na najino obletnico poroke – na počitnicah zunaj države. Seveda pa si niti nisem mogla predstavljati, da bom imela prav tega sina, prav tega moža ali da bom sploh poročena!

Nekje v postopku neupoštevanja, poslušanja, razločevanja, molitve in počasnega razumevanja odkrivam izpolnitev v križih in milostih, ki jih prejemam vsak dan.

Praktično je to videti tako: veliko molim k Jezusu, zaupam vanj in prebiram avtorje, ki zelo poudarjajo majhnost, recimo sv. Terezijo. To pomeni, da se vsak večer ozrem nazaj na preživet dan in ugotovim, kje sem se naslonila na to, kar je bilo pred menoj, in kje mi ni uspelo in sem se oklepala tega, kar je bilo lažje ali udobneje.

Kajti naučiti se moram, da se bom znala predati ne le ob otrokovih napadih, pri razločevanju zakona in v drugih velikih življenjskih trenutkih, pač pa tudi v tistih vsakdanjih trenutkih, ko želim živeti samo zase. Ko želim prezreti potrebe svojih fantov in hiše, da bi prebrala še eno poglavje (ali sedem) ali kliknila na še en članek (ali deset). Poskušam zaznati drobne načine, kako se nočem predati, da bom naslednjič, ko bom imela možnost izbire, bolj ozaveščena.

Kako to, da v svoji majhnosti, šibkosti, požrtvovalnosti in trpljenju postanemo boljši poslušalci in izvajalci? To je nenavadna, toda prepričljiva skrivnost, ki poživlja našo vero. To je tisto, kar je storil Jezus. Morda se mi nekega dne, če mi bo uspelo vzgojiti ponižnejše srce, spoznanje o tem ne bo zdelo nekaj tako skrajnega.

Za zdaj pa se ob misli na sinove napade prisilim, da pogledam navzgor na križ. Jezus je visel nemočen, v poslušnosti Očetu, v imenu vseh nas.

Ne razumem, vendar hočem sprejeti. Zgodi se Tvoja volja!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.