3 nasveti sv. Dominika, kadar smo kot kristjani razočarani

Srečal sem veliko ljudi, ki so zaradi ponavljajočih se škandalov v Cerkvi precej zmedeni. Ti ljudje niso neposredne žrtve zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki ali druge posvečene osebe, niti niso krivi za to, kar se je zgodilo. Toda vsi ti dogodki so pretresli njihovo vero. In to z dobrim razlogom!

Priznam: nimam vedno pravih besed, da bi jim pomagal. In priznam, tudi mene se dotaknejo zlovešče novice, v katerih je izpostavljena sprevrženost ljudi, ki so svoje življenje darovali Cerkvi.

V teh viharnih časih moramo obsoditi zločine, skrbeti za žrtve in razmišljati, kako bi preprečili, da bi se takšne grozote kdajkoli ponovile. Obenem pa moramo tudi paziti, da se ne prepustimo obupu.

Ne smemo se slepiti, da so vsa ta razodetja le slabe sanje, ki bodo sčasoma minile; ob tem moramo biti dovolj močni, da gremo naprej in znova odkrijemo okus evangelija. Le to nam bo omogočilo, da bomo premagali te strašne težave.

Na tej poti mi je pomagal zgled velikih svetnikov. Čeprav je vsako obdobje drugačno, so tudi kristjani v preteklosti živeli v časih, ko se je zdelo, da v življenju Cerkve vse razpada. Eden izmed takšnih je sv. Dominik.

V 13. stoletju se je soočal s hudo krizo v tedanji Cerkvi. Njegova drža nas lahko navdihne in po njegovem zgledu lahko sledimo trem nasvetom potem, da bomo tudi mi ostali na nogah, ko se bo zdelo, da se v Cerkvi vse podira.

Prvi bratje dominikanci poročajo, da so ponoči v kapeli slišali sv. Dominika jokati. Njegovo molitev so spremljale solze. Jokal je zaradi grehov sveta, zaradi trpljenja Cerkve, ki so jo razdvajale delitve in mlačen odziv na Gospodove klice.

To je prvi primer za premislek. Ko se zdi, da v Cerkvi vse razpada, nas Dominik vabi, naj si vzamemo čas in premislimo o svoji žalosti. In celo zajokamo. Ta žalost pomeni, da nismo ravnodušni, da nas drame, ki razdvajajo Cerkev, prizadenejo, ker globoko v sebi Cerkev ljubimo. Ni majhna stvar, če se tega zavedamo.

Priče življenja sv. Dominika se spominjajo, da je bil človek, ki je bil trdno zakoreninjen v svoji veri. V rodni Španiji je bil deležen trdnih temeljev. Njegova formacija je bila razumske narave, vendar ne samo to. Vsebovala je tudi srečanja z verniki, ki so v njem pustili pečat, z ljudmi, ki so čakali na Božjo besedo.

Ko se ozremo na svoje korenine, ugotovimo, kako si želimo, da bi evangeljsko oznanilo še naprej odmevalo v svetu, saj je neprimerljivo bogato.

Ko se zdi, da v Cerkvi vse razpada, je dobro, da se kot sv. Dominik vrnemo k svojim koreninam: k svetopisemskemu besedilu, ki je za nas pomembno, k dogodku, ki je oblikoval našo pot vere, k osebi, katere vera nas je vodila naprej.

To je drugi nasvet, ki nam ga daje Dominikovo življenje: spomnimo se svojih korenin, da bi se zavedali, v kolikšni meri je naša vera iz nas naredila boljše ljudi. Ko se ozremo na svoje korenine, ugotovimo, kako si želimo, da bi evangeljsko oznanilo še naprej odmevalo v svetu, saj je neprimerljivo bogato.

Sv. Dominik se je soočal z duhovniki in škofi, ki niso bili kos svojemu poslanstvu, tudi zato, ker so živeli preveč bogato. Njihov način življenja je pretresel številne kristjane, ki so zapuščali Cerkev. Dominik je nato predlagal novo obliko verskega življenja, osredinjeno na revščino in beračenje, ki bi se bolj zgledovala po evangeliju.

Ko se zdi, da v Cerkvi vse razpada, nas sv. Dominik opominja, da moramo jasno izreči, kaj je narobe. Nikoli pa ne smemo dovoliti, da bi nas zlo potrlo. Izumiti moramo nove poti iz krize, ki jih navdihujeta evangelij in cerkveno izročilo. To lahko storimo vsak na svoji ravni, da nas zlo ne ohromi, ampak da se zavzamemo za premagovanje zla z ustvarjalnostjo Svetega Duha.

Enostavno je, če se prepustimo, da nas pretresa en škandal za drugim. Toda tako kot sv. Dominik moramo tudi sami znova odkriti veselje do verovanja in oznanjevanja evangelija. Le tako bomo lahko obnovili, kar je v Cerkvi treba obnoviti, in se zavzeli za to, da njeno poslanstvo ne bo več izkrivljeno.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.