Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Moj biološki oče je umrl v nesreči, ko sem bil zelo majhen. Čez nekaj let je moja mati srečala moškega, s katerim se je srečno poročila. Moškega, ki je zavrnil hladen izraz "očim" in med nama ustvaril pristno ljubezen med očetom in sinom.
Ko je prišel v moje življenje, sem imel 12 let. Bil sem torej v obdobju, v katerem hormoni ustvarjajo zmedo in negotovost, zaradi česar sem zavračal njegove prve geste sprejemanja. Bil sem sumničav, temperamenten in razvajen otrok, ki mu je v življenju manjkala očetova prisotnost.
Videti je bilo, da se bo moje zavračanje novega očeta potegnilo v najstništvo, v obdobje, v katerem bi se, v naravni potrebi po samopotrditvi, moral upirati vsemu, najprej pa staršem.
V resnici pa si je ravno tedaj moj novi oče vzel čas, da je zaživel z mano. Postopoma sem začel spoznavati, da sem zanj zelo dragoceno bitje. Začel me je klicati "kolega" in me ob primernih priložnostih začel upoštevati pri določenih odločitvah.
Ključno je ohraniti zaupanje
Tudi moj oče je sam šel skozi življenjske preizkušnje, s svojimi vzponi in padci, napakami, neuspehi in omejitvami. Mislim, da je zato vedno govoril, da je moral ob moji vzgoji razviti vrline, ki jih sicer ne bi.
Sam sem namreč potreboval potrditev svoje osebnosti prek nekoga, v katerem sem videl avtoriteto. Nekoga, ki je odkrito priznaval svoje napake in jih premagoval, tako da je padal in se postavljal nazaj na noge.
Dobro se spomnim trenutka, ko sem mu povedal o slabi oceni pri predmetu, za katerega nisem bil ravno nadarjen. Ob pogledu na spričevalo mi je hkrati resno in mirno dejal: "Zelo dobro, zdaj je na tebi, da dokažeš, da si sposoben to premagati, in tvoje prizadevanje bo tvoja najboljša ocena."
Potem se je z nasmehom, kot je imel v navadi, postavil v boksarski položaj in me povabil, da izmenjava nekaj lažjih boksarskih udarcev.
V takšnih situacijah je bilo zanj najpomembnejše, da je ohranil moje zaupanje in me ne bi prisilil k temu, da bi tajil, mu lagal ali se počutil krivega. To mi je pomagalo sprejeti, spoštovati in ljubiti sebe, medtem ko sem se učil spoštovati, sprejemati in ljubiti druge.
Na tak način me je vabil v izpolnjeno življenje, v katerem sem lahko prevzel moje osebne vrednote.
Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, kako je klečal ob meni, me učil moliti in mi govoril, da ljudje ne umirajo in da ljubezen komunicira z večnostjo.
Moj drugi oče je že odšel v nebesa in bo ostal moj "kolega", kajti ljubezen zagotovo ne umre, gre v večnost. Predstavljam si, kako se je, ko je prišel tja, postavil v boksarski položaj, da bi izmenjal nekaj lažjih udarcev z mojim biološkim očetom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
