Načrtovanje poroke: kako uskladiti poplavo različnih mnenj o vajinem velikem dnevu

"Čakaj malo, koliko ljudi želijo tvoji starši povabiti na poroko?" Seznam svatov je bil šele prvi v dolgi vrsti stvari, za katere sva ugotovila, da jih morava v pripravah na poroko uskladiti (in nato še enkrat, in še enkrat!). Oba para staršev sta imela različne zamisli o tem, kaj jima je na porokah najbolj všeč, pa tudi midva se nisva vedno strinjala glede svojih predstav o velikem dnevu.

Naj dodam dejstvo, da sva oba najstarejša otroka v družini in na obeh straneh prva poročena. Mnenj je bilo veliko in prek poskusov in napak sva se naučila, kako kar najbolje krmariti pri načrtovanju poročnega bogoslužja in velike poročne zabave.

Med načrtovanjem najine poroke sva z možem ugotovila:

Prva stvar, ki sva se je naučila, je bila, da načrtovanje poroke ne bo pretirano uspešno, če ne bova dobro uglašena ekipa. Kot par sva morala biti enotna v tem, kaj želiva; če nisva bila, je bilo v proces odločanja preveč preprosto vplesti mnenja drugih ljudi in s tem še bolj zaplesti najino razdvojenost. Naučiti sva se morala, kako določiti prednostni seznam, sklepati kompromise in se o stvareh temeljito pogovoriti.

Drugič, ugotovila sva, da sva veliko lažje usmerjala družino in prijatelje, ki so bili vključeni v načrtovanje, če sva delovala enotno. Za mnoge pare to morda pomeni, da morajo upoštevati bližnje družinske člane, ki finančno prispevajo k poroki, ali tiste, ki si močno želijo, da bi par v poročni dan vključil določeno izročilo. Ugotovila sva: tudi ko stara teta zagotavlja, da o nečem ni tako zelo prepričana, je običajno v resnici zelo navezana na določeno družinsko izročilo ali trdno prepričana o tem, kaj je najboljše.

Ko je torej del timskega dela rešen, predlagam štiri načine, kako se spoprijeti z mnenjem vseh drugih ljudi:

Eden od predlogov je, da razvrstita svoje prednostne naloge. Če oba vesta, kaj je za vaju na ta dan najpomembnejše, lahko poskrbita, da so te stvari dogovorjene, pri podrobnostih, ki so vama manj pomembne, pa morda pustita malce več manevrskega prostora in možnosti za sodelovanje drugih.

Če nista prepričana, ali naj udejanjita določeno idejo ali smer načrtovanja in sta nagnjena k temu, da rada ustrežeta ljudem, premislita tudi o tem. Duhovnik, ki naju je poročil, nama je dal nasvet, h kateremu se še danes zatekava v različnih okoliščinah: "Če je v redu zate in za tvojega zakonca, pa tudi za Boga, potem to stori."

Tretjič, na predloge, ki jih z zaročencem ne nameravata sprejeti, se odzovita nežno in odločno. Resnično prisluhnita vsem zamislim, ki vama jih dajo ljudje (ključnega pomena je, da prisluhneta modrostim drugih ljudi). Toda pazita, da ne bosta nekoga odslovila z morda ali bova še premislila, če o tem dejansko ne nameravata premisliti. Tega "bremena" se znebita takoj z besedami: "Mislim, da to ni za naju," in soočenja s predlagateljem ne prelagajta na poznejši čas.

Četrtič, poskrbita, da bosta vajini družini vključeni v poroko, tudi če ne moreta ali nista pripravljena sprejeti vseh njihovih predlogov za vajin veliki dan. Zaupajta jim določene odgovornosti in častne naloge, s čimer jim bosta dala vedeti, kako cenita njihov vpliv na vajino življenje.

Konec koncev, za boljši vpogled si danes želim, da bi že prej ugotovila, kako najin poročni dan – in s tem vse načrtovanje – ni bil tako pomemben, kot sem si predstavljala. Seveda, dan je bil nekaj posebnega in zakrament, ki sva si ga podelila, življenjskega pomena, toda kakšne barve so bile rože in kaj sva jedla za večerjo, ni bilo tako zelo pomembno.

Odločitve, za katere sem bila prepričana, da so podobne odločanju med življenjem in smrtjo (Ali potrebujeva snemalca? Ali so nagovori pomembni? Katera vrsta cvetja resnično odraža najina značaja?), so se izkazale za precej nepomembne, ko jih primerjam z vseživljenjskim bojem in lepoto zakona.

Ko torej skupaj načrtujeta in sanjarita, ne pozabita, da bo dan hitro minil in da vsaka posamezna odločitev ni tista, zaradi katere bo vajin zakon uspel ali propadel.

Sveti Jožef, zavetnik krščanskega zakona, prosi za nas!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.