Ideja za družinski izlet v deželo Petra Klepca

V deželo Petra Klepca, kakor imenujemo porečje zgornje Kolpe, smo se tokrat odpravili na raziskovanje odmaknjenega, skoraj nedotaknjenega Mirtoviškega potoka. Ta izvira pod 942 metrov visoko Krempo na idiličnem kraju sredi hribovitega gozda.

Območje v občini Osilnica je zaščiteno kot naravni rezervat in predstavlja eno redkih ohranjenih območij naravne dediščine. Sprehod skozi skoraj neznan svet nas napolni z notranjim mirom, saj tišino prekinjajo le naravni zvoki okolice.

Ko se spustimo v Osilniško dolino, takoj za parkiriščem za cerkvico Svete Ane na levi strani ceste vidimo kip Petra Klepca. Izkoristimo kratek postanek za spominsko fotografijo z mitološkim junakom. Če otroci zgodbe o njem ne poznajo, lahko v nadaljevanju izkoristimo čas, da jim Petra predstavimo.

Na cesti med Petrino in Osilnico smo pred vasjo Mirtoviči pozorni na most, ki prečka potok. Zavijemo desno, se peljemo mimo elektrarne in na kraju, kjer se cesta konča, parkiramo. Če je za nami daljša pot, si pred raziskovanjem soteske privoščimo okrepčilo.

Nato krenemo ob desnem bregu potoka po lepo označeni in urejeni potki do izvira. Potok večkrat prečkamo čez mostiče. Za pot do izvira potrebujemo nekaj več kot pol ure hoje.

Ob poti nas vse do slikovitega izvira spremlja polno brzic, meandrov, sipin in prodišč. Na koncu soteske v jami Obrh je kraški izvir, ki daje potoku izjemen naravovarstveni pomen. Izvir obdajajo skale, prevlečene z mahom.

Zelena barva mahu ustvarja pravo čarobnost. Ko je malo ali nič dežja, se lahko povzpnemo prav do vhoda v jamo, ob visokih vodah pa je bolje, da obisk preložimo. Malce nižje pod jamo si na suhih skalah lahko pred vrnitvijo privoščimo malico.

Mirtoviški potok ima zanimiv pritok, ki mu domačini pravijo Modri poh. Ne bomo ga zgrešili, saj nas nanj opozori usmerjevalna tabla. Pritok je posebej bogat s slapiči, kadicami in tolmuni, v njem pa živijo tudi raki, kar dokazuje, da je voda izjemno čista.

Prebrali smo, da je območje zadnje zatočišče vidre v Sloveniji, a mi nismo imeli sreče, da bi jo opazili. Med rastlinami pa najdemo zaščiteno rastlino blagajev volčin. Redke in ogrožene vrste, ki so drugod že zdavnaj izginile, so v dolini ob potoku nekaj vsakdanjega.

Včasih je Mirtoviški potok poganjal mline in žago, danes pa v spodnjem toku poganja majhno hidroelektrarno.

Ko se vrnemo iz soteske, v sosednji vasi Bosljiva Loka ustavimo korak še ob reki Kolpi in se razvajajmo z njeno lepoto. Voda zbistri misli in odnaša skrbi. Če nastavljanje sončnim žarkom ni dovolj, si privoščimo katero od športnih aktivnosti na vodi ali ob njej. Ponudbe je veliko, veliko pripomore tudi lastna domišljija. Naj zaživi v tem pravljičnem svetu Petra Klepca.

Če za vrnitev domov izberemo krožno pot prek Osilnice in prelaza Strma Reber, se ustavimo v Ribjeku in si oglejmo najstarejšo cerkvico na Kočevskem – Cerkev sv. Egidija. Če želimo pokukati v notranjost, kjer nas preseneti lesen strop in oltar z letnico 1681, povlecimo za zvonček in kmalu nas bo pozdravila prijazna soseda, ki odklene vrata cerkvice.

Če se pripeljemo iz Kočevja, se pred ogledom potoka ustavimo pred Faro, da si ogledamo čudoviti slap Nežica. Zanj ne potrebujemo veliko časa, saj je tik ob cesti, ob pogledu nanj pa ne bomo ostali ravnodušni.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.