V križu se poravnam, ko Očetu zaupam brezpogojno

Rad gledam konja, ko elegantno dirja čez polje. Na jahanje pa se ne spoznam. Nedavno sem poslušal neko osebo srednjih let, ki je velika ljubiteljica konj in je šele pred kratkim začela jahati. Razlagala mi je, da je pri jahanju bistveno to, da ohranjaš ravnotežje.

Konj predstavlja horizontalo, jahač na konju pa vertikalo – torej križ. Težišče tega križa, ki preprečuje padec, pa se nahaja točno v križu človeka. Umetnost jahanja je v tem, da jahač v svojem križu ohranja težišče na konju in se hkrati na najbolj naraven način zlije s konjem.

Tega nisem vedel. Še bolj me je fasciniralo, ko je nadaljevala svoje razmišljanje o težišču in križu v duhovnem življenju. Rekla je dobesedno tako: "Vse gre prek križa. V njem najdemo svoje težišče. Če zanemarimo to zakonitost, pademo s konja, kar sem tudi sama izkusila. Tako in drugače."

Ko sem jo prosil, naj mi o tem kaj več pove, je nadaljevala: "Srce mi pravi, da se v križu človek sreča z Bogom. Naša horizontala, ki je polna padcev in poškodb, se sreča z vertikalo, ki je zaupanje Očetu. Ko mu zaupam, se zravnam v križu, v njem najdem središče in ravnovesje. Takrat postanem svobodna za vse smeri življenja.

Bog nas ves čas sprašuje: Ali mi zaupaš? Eva mu ni zaupala, Adam tudi ne. In tudi današnji človek mu ne zaupa ali pa mu premalo zaupa. 

V križu se poravnam, ko Očetu zaupam brezpogojno. Takrat uvidim smisel svojega trpljenja, tudi smisel trpljenja v prihodnosti. Odvržem oblačila zemeljske Eve in postajam bolj podobna Evi, ki jo je Bog ustvaril. 

Veliko vaje, razmišljanja, potenja, potrpljenja, mirnega vztrajanja je potrebno, da razviješ ravnovesje na konju. Toda ko to dosežeš, te konj nosi v neverjetne občutke. 

Veliko trpljenja, potrpljenja, delovanja, mirnega vztrajanja, upanja in molitve je potrebno, da človek v svojem križu odkrije ravnovesje svojega življenja. Da v Bogu spozna Očeta, da v njegovem Sinu spozna Odrešenika, v Svetem Duhu pa Božji dotik. Da človek v tem središču pretrga svoje srce in reče: Moj Oče, Ti si moj Stvarnik, Ti veš vse o meni, Ti veš, kaj je zame najbolje. Tebi zaupam bolj kot sebi.

Odgovoriti Očetu na vprašanje 'Ali mi zaupaš?' je dejanje, ko je treba pretrgati svoje srce," je zaključila svoje razmišljanje.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.