Ko je bil najbolj na tleh, je začutil gorečo željo po tem, da spozna Boga

Poljak Mariusz je bil že od najstniških let odvisen od alkohola in drog. "Vsak dan sem bil pijan, zadet ali pa kaj drugega," pravi. Na račun takšnega življenjskega sloga je izgubil tudi več prijateljev.

Nekateri so umrli zaradi predoziranja, drugi so naredili samomor, tretji so pristali v zaporu. "To življenje smo izbrali, ker se nam je zdelo zanimivo. Danes pa vem, da je bila to anestezija od življenja," je povedal v pogovoru za Salve NET.

Sam je razvil hudo depresijo. "Petkrat do petnajstkrat na dan so se mi porajale misli, da bi naredil konec svojemu življenju, da mi življenje ni všeč. Zdelo se mi je, da bo ljudem lažje, če bom izginil," se spominja.

Kot otrok je bil precej sramežljiv, ločitev staršev pa je povzročila, da se je še bolj zaprl vase. "Ko sem prišel v srednjo šolo, se nisem znal povezati z drugimi," se spominja. Zato so ga sošolci kmalu začeli zmerjati. "Cela srednja šola se je norčevala iz mene. Nisem mogel mirno hoditi po hodniku. Vsak dan me je bilo strah, da bo kdo kaj vrgel vame, pljunil name ali pa naredil še kaj hujšega," pravi.

Nekega počitniškega poletnega dne je prvič poskusil alkoholno pijačo. Izkazalo se je, da mu je alkohol razvezal jezik, in da so mu, ko je bil okajen, sošolci prisluhnili. Ugotovil je, da avtoriteto lahko pridobi tudi z agresijo in s tem, da si poišče privlačno punco.

Ob koncu srednje šle so bile njegove ocene tako klavrne, da je z njimi lahko našel samo nizko plačane službe. Začel je razmišljati, da v življenju ni nič dosegel, ter se začel zatekati k drogam, čeprav se je zavedal, da je pot enosmerna.

Ko je nastopila hujša depresija, ni želel obiskati zdravnika. Namesto tega se je za "zdrav duh v zdravem telesu" odpravil v telovadnico. Začel se je ukvarjati z borilnimi veščinami, deloma tudi za to, ker bi lahko prišle prav v uličnem pretepu.

V telovadnici se je proti depresiji brez večjega uspeha boril celi dve leti. Bolezen je bila deloma tudi razlog, da se je razšel s punco, zaradi agresivnega obnašanja pa so ga v službi premestili na slabše plačano delovno mesto. "Nimam moči za to življenje," je začel razmišljati, vendar je hkrati dvomil, ali si sploh upa vzeti življenje.

Vedno pogosteje je imel občutek, da ga na cesti nekdo zasleduje. Razlagal si je, da je to verjetno posledica grozljivk, ki jih je rad gledal, vendar je srhljivi občutek ostal tudi po tem, ko je nehal gledati filme tega žanra.

Začeli sta ga pestiti tudi spalna paraliza in nespečnost. Ko se je neke noči znova prebudil v paralizi, se je odločil, da se "kot nevernik" obrne k Jezusu. Naslednjega jutra se je prebudil spočit "kot še nikoli".

Šele po več tednih je začel Mariusz razmišljati, da Bog morda res obstaja in da to ni bil Njegov prvi znak. Pred časom je bil namreč udeležen v prometni nesreči, njegov avto je bil popolnoma uničen, sam pa ni utrpel niti praske.

Pozneje si je poškodoval koleno, zaradi katerega je moral za mesec dni opustiti treninge. Njegova depresija je postajala vse bolj očitna.

Sestra, ki je hodila v cerkev, ga je povabila na srečanje verske skupine. "Nisem razumel, kako so bili lahko srečni," pravi Mariusz. Nato je na srečanju zaslišal glas: "Ne skrbi, vedno sem bil ob tebi in vedno bom," se spominja.

Edino, kar je šlo Mariuszu tedaj po glavi, je, da so bile te besede pristne in resnične. Začel je jokati. "Čutil sem, kot da sem vso ljubezen, ki mi je manjkala, prejel v enem trenutku," se spominja.

Vrnil se je domov in ko se je naslednje jutro odpravil v službo, je opazil, da nima več depresivnih ali nečistih misli. Namesto tega je začutil gorečo željo po tem, da spozna Boga.

Od te izkušnje je minilo več let in zdaj lahko Mariusz pričuje, da ljubi svoje življenje. Je poročen in ozdravljen odvisnosti, od katerih je trpel v svoji mladosti. Kot sam pravi, sedaj dela "vse, da lahko ljudje izkusijo Boga".

Celotno pričevanje (v poljščini):