Brezčasni nasveti puščavskih očetov za postni čas

Z razglasitvijo Milanskega edikta leta 313 so v rimskem imperiju nehali preganjati kristjane. Ker jim zaradi tega ni bilo treba več izkazovati svoje ljubezni do Kristusa z mučeništvom, so se nekateri med njimi odločili, da bodo posnemali Jezusa z umikom v puščavo. Med temi kristjani sta najbolj poznana sveti Pavel iz Teb in sveti Anton Puščavnik, ki sta se odpravila v puščavo ob Rdečem morju.

Preberite nekaj njihovih nasvetov, ki vam lahko pomagajo v tem liturgičnem obdobju priprave na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje:

Puščavski očetje so si prizadevali svoje srce osredotočiti na Boga in doseči stanje apartheia, kar v grščini pomeni "biti osvobojen neurejenih strasti", v kateri bi lahko zaživeli v stanju srčnega miru kljub skušnjavi.

Proti smrtnim grehom ali strastem duše (prevzetnost, pohlep, poželenje, jeza, požrešnost, zavist in lenoba) so se puščavski očetje borili s pomočjo teoloških in kardinalnih kreposti, zlasti dobrodelnostjo, ponižnostjo, uboštvom, čistostjo.

Tudi mi se lahko v postnem času odrečemo tistim stvarem, ki nas oddaljujejo od Boga, in v vsem iščemo njegovo voljo.

Večno zveličanje je preveč pomembna stvar, da ne bi razmišljali o njej, zlasti v postnem času. Puščavski očetje so se nenehno spraševali: "Kako se lahko zveličam?"

Vedeli so, da potrebujejo Božjo milost, da premagajo greh in rastejo v kreposti. "Če živimo tako, kot da je vsak dan dan naše smrti, ne bomo grešili," je dejal sveti Anton.

Posnemamo jih lahko tako, da si izprašujemo vest in se zatekamo k Božjemu odpuščanju v zakramentu sprave.

Puščavski očetje so se odločili živeti sami ali v majhnih skupnostih, da bi bili bližje Bogu in svojim bratom, ter vadili tišino in poslušnost.

V postnem času jih lahko posnemamo tako, da ustvarjamo prostore tišine in osebne molitve ter sodelujemo pri liturgičnih slavjih in delih ljubezni.

Zgodnji menihi so se z umikom v puščavo ločili od vsega odvečnega in živeli v askezi. Razumeli so, da je njihov edini pravi zaklad Božja ljubezen in da morajo tisto malo, kar imajo, deliti z ubogimi.

Odpovedali so se vsemu, da bi lahko sprejeli edino, kar v resnici šteje – Boga.

Posnemamo jih lahko tako, da v ljubezni do Boga in bližnjega kaj darujemo.

Puščavski očetje so delali, da bi zaslužili vsakdanji kruh in da ne bi padli v brezdelje ali skušnjavo. Svoje delo so darovali Bogu kot obliko hvale in služenja drugim.

V preostanku postnega časa jih lahko posnemamo tako, da svoje delo opravljamo z veseljem, velikodušnostjo in marljivostjo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.