Na alkoholu in antidepresivih: “Po enem mesecu še za v smeti nisem bil dober”

"Priznati si je najtežje. Dokler si sam ne priznaš, te ne more nihče prisiliti, ne glede na to, kako rad ga imaš. Koraka zdravljenja ne more namesto tebe narediti nihče. Ni lahko, ni pa tudi tako presneto težko, kaj šele nemogoče," se glasijo besede Boštjana iz Kamnika, ki ga je imel v življenju večkrat v oblasti alkohol. Vendar zdaj nič več.

Začnimo pred kakimi štirimi desetletji, ob njegovem prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Pitje je bilo poskus, da bi postal odrasel, del samodokazovanja, stopnica do pogumnejšega pristopa k nasprotnemu spolu, tudi posledica nizke samopodobe. Konce tedna je z družbo preživljal v bifejih in diskotekah. Z zaposlitvijo so prišli višji dohodki in s tem tudi več svobode. Večinoma je imel starejše sodelavce. Debata po službi se ni končala pri enem pivu, ampak se je raztegnila na dve ali tri ure. Ker tudi prijateljev ni mogel zanemarjati, pa je zvečer popival še z njimi.

Jutranje posledice so znane: težka glava, slab občutek v želodcu. Ugotovil je, da je tovrstne nevšečnosti mogoče korigirati – z alkoholom. Pivo je tako postalo njegov zajtrk. V nekem obdobju mu ta način življenja ni več ustrezal. Nehal se je opijati, ampak si je nekako tri do pet "pirov" razporedil skozi ves dan. Ampak nikoli, razen izjemoma na kakih zabavah ali praznovanjih nekajkrat letno, ga ljudje niso videli pijanega. To je trajalo dobrih 20 let.

Ko je bil star približno 45 let, pa jo je mahnil na zdravniški pregled, ki je pokazal katastrofalno krvno sliko. Sam je predlagal, da gre na zdravljenje, saj se je v dnu duše zavedal, da potrebuje alkohol, čeprav to niso bile tako zelo velike količine.

Psihiatrična bolnišnica Begunje ga je sprejela na svoj oddelek za zdravljenje odvisnosti. Zdržal je tri leta in pol. V tem času je abstiniral, ampak vseeno imel občutek, da je za nekaj prikrajšan, da ga je usoda udarila. Vsi okrog njega so veselo pili. On, revček, pa ni smel, se spominja. Počutil se je, kot da bi mu nekdo vzel nekaj, kar mu je v življenju pomenilo največ.

Nato so se začele pojavljati težave z levo roko, z živcem, roke ni mogel dvigniti. Štiri mesece je hodil na fizioterapije, imel je čas za tuhtanje. Postal je depresiven, ni spal, jedel. Spomnil se je, da je včasih lažje zaspal, če je spil pivo ali dva, zato je spet posegel po alkoholu. Nato še naslednji dan … Čez dva tedna je spet zabredel na staro pot. Zdravnica ga je krepko okregala, mu predpisala antidepresive in mu zabičala, da ne sme piti. Ni je ubogal. "Po enem mesecu še za v smeti nisem bil dober," se zasmeje. Spet ga je čakalo zdravljenje v Begunjah.

To je bil čas, ko mu je napor predstavljalo že prehojenih sto metrov. Vedel je, da mora nekaj ukreniti, a ni imel volje, moči, energije. Sam tega ni mogel ustaviti in presekati. Predstavili so mu program Vrtnica. "Če ne bi šel v ta program, ne bi sedel tu, ampak ležal kak meter pod zemljo," mi pove.

Program so izvajali v vasi Truške v zaledju Istre. Tam ga je čakalo redno spanje in prehrana, fizična aktivnost pri kmečkih opravilih, terapije, pogovori, brskanje po preteklosti ... Ostal je devet mesecev, počutil se je varnega. Odločil se je, da bo ostal še nekaj mesecev v Bertokih, v matični enoti Vrtnice, da bo prehod v "normalno" življenje postopen. V obeh enotah je skupaj bival skoraj dve leti. Vmes je izgubil službo, ker je njegovo podjetje kupil poljski sklad in je bilo nekaj uslužbencev preveč.

Z Vrtnico še vedno sodeluje, hvaležen je srčnim ljudem. Velikokrat se je spraševal, kako je videti njihovo zasebno življenje. "Praktično so nam bili namreč na voljo, tudi če smo jih klicali sredi noči. Verjetno gre njim največja zasluga, da danes sem, kakršen sem. Ogromno so mi dali. Nekaj malega jim skušam vrniti so sodelovanjem pri raznih akcijah. Poleg njih pa tudi moja splošna zdravnica in psihiatrinja."

Danes, ne glede na to, da je za zdaj še brez službe, Boštjan na življenje gleda s svetle in tudi trezne plati. "Zakaj bi popil kozarec vina, če to skoraj gotovo pomeni, da bom čez en mesec takšen, kot sem že bil? Toliko energije in časa sem vložil v to; ne le jaz, tudi ljudje okrog mene."

Navadil se je živeti trezen: "Abstinenca je eno. A če zraven trpiš, verjetno ne boš zdržal prav dolgo. Če pa ti je življenje všeč, je drugače. Čustva se spet rodijo, znaš opazovati okolico, družiš se, hodiš v naravo." Boštjan svojo usodo deli zato, da bi bila ta pot prihranjena drugim.