“Hvaležna sem za spoznanje, kako pomembno je, da si s zakoncem deliva iste vrednote”

Ana Rupar je žena in mama trem otrokom. Njeno ime ste gotovo že zasledili tudi na naši strani, saj se je kot avtorica podpisala pod več članki. Po poklicu in izobrazbi je novinarka in je pred nekaj meseci postala urednica Naše družine, tedenske priloge tednika Družina.

"Kaj me je pripeljalo v ta poklic, mi je še vedno neznanka. 😊 Po naravi sem namreč precej bolj tehničen tip in bi se po srednji šoli veliko bolje znašla med številkami. A poklic mi je prirasel k srcu in v njem uživam."

Čas najraje preživlja na prostem, v naravi, posebej ko se skupaj z družino odpravijo na izlet. Uživa v delu na vrtu in peki sladkih dobrot, peče kruh in kuha jogurt. Obožuje sončne žarke, razgled na gore in pogled na brezmejno morje. Poleti uživa v poležavanju na plaži, pozimi na toplem kavču.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Jutro brez budilke, brez obveznosti in hitenja. Ko otroci podaljšajo spanec ali se zaigrajo, midva z možem pa se brez slabe vesti prepustiva poležavanju. Taka jutra so redkost, so pa zato, ko se zgodijo, toliko bolj cenjena.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Predvsem se sprašujem, kdaj se bom zbudila spočita. 😊

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se tako počutim bolje. Zdi se mi, da z urejenostjo pokažeš spoštovanje do sebe, svojih bližnjih in tudi do drugih. Kljub temu da pogosto delam od doma, se trudim, da se uredim tudi za v domačo pisarno. Je pa to seveda povezano z notranjim počutjem in je včasih kar težko, sploh ker ne maram ustvarjati fasade.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Ob tem vprašanju se mi utrneta dva dogodka. Najprej mi misli uidejo k lanskemu septembru, ko sva z možem peš poromala na Brezje. Dobrih pet ur neprestane hoje, velik del poti po gozdu, umirjanje ob zelenju in prebujanju ptičjega petja, dolg pogovor, molitev, za sklep pa maša in priprošnja Mariji.

Drugi spomin sega malo dlje nazaj, ko sva na Dunaju na nedeljsko jutro k maši po naključju zavila v cerkev, kjer sva bila poleg bogoslužja deležna še koncerta z vrhunskim orkestrom in zborom. Taki dogodki me res napolnijo.

V vsakdanu pa je to precej povezano s telesnim gibanjem, takrat se namreč lahko otresem vse miselne navlake, se resetiram in tako naredim prostor za vse lepo, kar prihaja v moje življenje.

5. Kot novinarka delate že veliko let. Katerih področij se najraje lotevate? Katera izkušnja vas je kot novinarko najbolj oblikovala?
Največji čar novinarskega poklica je, da imam po "službeni dolžnosti" priložnost srečati veliko zanimivih ljudi, se z njimi pogovarjati in spoznati delček njihovega življenja. Pisati zgodbe o ljudeh, predvsem o preprostih posameznikih, ki sicer radi rečejo: "Jaz pa res nimam kaj povedati." V resnici vsak skriva v sebi dragoceno bogastvo. Ti pogovori me napolnijo z energijo in mi dajo zagon za naprej ter predvsem voljo, da vztrajam v tem marsikdaj res nehvaležnem poklicu. Če se navežem na prejšnje vprašanje, me duhovno napolnjujejo tudi taka pričevanja. Kar pa je privilegij.

6. Vaš dom polnijo nasmehi treh otrok. Česa vas je naučilo materinstvo? Katere so bistvene stvari, ki jih želite predati otrokom?
Česa me ni naučilo. 😊 Risanja, barvanja, lepljenja in raznoraznega ustvarjanja, pletenja kitk in oblikovanja drugih pričesk, krpanja ran, prepoznavanja ptic, nabiranja pomladnega travniškega cvetja, brskanja za školjkami po obalnem pesku, opazovanja ščurkov … Predvsem pa to, da življenje ni tekma s časom. Da je dovolj uživati v danem trenutku. Nisem se še povsem naučila, a me otroci na to opominjajo iz dneva v dan.

Učim se tudi potrpežljivosti in ponižnosti ter da popolnost ni merilo. Materinstvo me je naučilo brezpogojne ljubezni. Ko sem v rokah držala svojo prvorojenko, sem prvič v življenju jokala od sreče, v glavi pa so mi rojile misli: "A tako ima moja mama mene rada." V tistem trenutku sem spoznala, kaj pomeni brezmejna mamina ljubezen in hkrati mamina skrb.

Za svoje otroke si želim predvsem, da bi bili pošteni, preprosti in hvaležni. Da bi v sebi prepoznali talent, ki jim je dan, da bi ga razvijali in z njim dali svetu svoj pečat.

7. Vaš mož je glasbenik. Kako usklajujeta obveznosti in čas za vaju?
Potrebno je veliko prilagajanja, a v kateri družini pa ni tako. To, da je mož učitelj v glasbeni šoli in je njegov delovnik izključno v popoldanskem času, ima svoje slabosti in tudi prednosti. Naš skupni družinski čas je res skrčen na dobro uro zvečer – vključno s pripravo otrok na spanje. A to poskušamo nadoknaditi med počitnicami in ob koncih tedna, kadar on nima kakšnih obveznosti s skupino Hozentregarji. Temu urniku sva prilagodila tudi gospodinjske obveznosti – lahko rečem le, da sem razrešena nakupov, lačna pa tudi nisem. 😊

Se pa striktno drživa, da gredo otroci do prave ure v posteljo in imava večer rezerviran samo zase.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Težko vprašanje. Morda pot iskanja življenjskega partnerja, na kateri je bilo veliko križišč, ovinkov in izpraševanja samega sebe. Hvaležna sem za spoznanje, kako pomembno je, da si z zakoncem deliva iste vrednote. Bilo je vredno hoditi nekoliko dlje.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Težko bi rekla, da je to misel, ki bi me spravila iz slabe volje, a kadar ne gre vse po načrtih, se spomnim na prijateljičin nasvet, da se "sekiranje na zalogo" ne izplača. Poskušam zaupati, da se bo z Božjo pomočjo rešilo, kot se mora.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… imam vsaj enkrat na mesec dobro opravičilo za sitnobo in kakšen košček čokolade preveč. Ker se lahko pustim razvajati in ker sem lahko mama.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.