Kako je otrok rešil najin zakon

Ko sva se poročila, sva z ženo razmišljala, da bi prvega otroka imela malo pozneje, da bi imela več časa za varčevanje in uživanje ob tem in onem. Podobno so razmišljali tudi najini prijatelji.

Z ženo sva tako nevede postala sokrivca v nečem, kar nama je preprečilo, da bi šla onkraj ti in jaz v najinem odnosu, da bi dosegla tretjo dimenzijo ljubezni, mi. Z najino pragmatično držo sva se kot par zaprla drug drugemu v svoj osebni egoizem. Najin zakon je postajal vedno bolj podoben podjetju, v katerem sva bila ljubosumna delničarja, ki drug drugega vidita le v obojestranski koristi.

Seveda nama je to onemogočalo, da bi drug drugega videla kot dobrino samo po sebi, gojila najino zakonsko ljubezen in jo projicirala na druge. V srcu sva čutila praznino, ki je nisva želela priznati.

Ker nisva videla razloga, da bi na svet spravila otroka, sva namesto tega posvojila psička, ki sva ga pretirano razvajala. Bil je izhod za najino potrebo po naklonjenosti, četudi do nečesa in ne do nekoga … Nastopilo je celo obdobje, ko sva razmišljala o ločitvi, ne da bi drug drugemu povedala.

Potem se je zgodilo, da je moja žena proti vsem pričakovanjem zanosila. To naju je zelo zmedlo, saj najina intima ni bila odprta za življenje. Toda zgodilo se je. Rodil se nama je sin, ki mu je uspelo, da sva z ženo stopila onkraj zlobnega kroga najine sebičnosti in začela najino pozornost in čustva usmerjati na njegovo sladko prisotnost.

Vsa vesela se nisva več pogovarjala o tvojem in mojem, ampak o plenicah, mleku, igračah, o potezah in lastnostih najinega sina, ki sva ga videla kot potrditev najine zakonske ljubezni, o kateri sva dvomila.

Tako sva uzrla medsebojno ljubezen, v kateri sva lahko bila vse, drug za drugega. To je potrdila prisotnost najinega sina. Najina ljubezen je bila osvobojena svojih omejitev in najino veselje sva začela deliti z drugimi.

Z ženo sva se motila. Otrok je dar in ne pravica, zato ne pride na svet zgolj po izračunu, ampak kot Božji dar, ki ga morajo starši sprejeti in se zanj zahvaliti.

Najin sin je postal najina največja dobrina, saj se plodnost ni zreducirala na razmnoževanje, temveč naju je zavezala k brezpogojni ljubezni in vzgoji enkratne in neponovljive osebe, ki je od naju zahtevala vrline, ki so naju naredile boljši osebi in ki jih na drug način nisva dosegla. Zato bova z odgovornim starševstvom odprta življenju, saj imava sedaj večjo sposobnost ljubiti in biti srečna.

Ko je otrok zaželen in sprejet kot darilo, v vzvišeni skrivnosti ljubezni daje veliko, saj je vir občestva in edinosti med staršema.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.