Na hitro je izgubil tako očeta kot mamo, prej še brata. Žiga o tem govori odkrito in pogumno

Veterinarski tehnik, študent sociologije in zgodovine, novinar, ljubitelj dinozavrov, pisec knjižnih in filmskih recenzij, košarkarski bloger in avtor dveh knjig – o življenju pokojne mame in o dinozavrih. Ni slabo za 26-letnika, kajne? A življenje Žige Kastelica je še mnogo več, kot zgolj omenjene ustvarjalne aktivnosti.

V kratkem času ste v zadnjih dveh letih doživeli dve hudi preizkušnji. Sprva vam je leta 2020 umrla mama, nato lani še oče. Kako ste se v obdobju, ko so morda vrstniki razmišljali o povsem drugih rečeh, soočali z izgubami?
Začel bi z ozadjem. Ko sem se rodil, je bil oče star 51, mama pa 43. Moja brat in sestra sta 25 let starejša od mene. Glede let sem generacijski obstranec. Zelo hitro so začeli odhajati babice, dedki, strici … Vedel sem, da se naša skupna leta iztekajo, kar zadeva starše. Na odhod nikoli nisi dejansko pripravljen. To težko razložim, a mamin odhod je bil večji šok, čeprav sem bil po eni strani glede na njeno stanje pripravljen.

Ob meni je bil oče, ki ga imam za najboljšega prijatelja. Po skoraj enem letu od njegove smrti se še niti približno nisem sestavil. On je bil oseba, ki mi je v življenju pomenila največ. Vselej sem se lahko naslonil nanj. Vprašanja, pogovori … Brez tega je težko shajati.

Umrl je zaradi pljučnega raka, ki je zelo hitro in zelo močno napredoval. Čeprav je bil v zadnjih 14 letih po možganski kapi v neverjetni formi. Na dan je prehodil tudi do deset kilometrov. Pred tem pa je resda 40 let kadil. Umrl je star 77 let. To so lepa leta. Jaz sem mu rekel, naj živi do 130. leta.

Pred 11 leti ste se poslovili tudi od brata.
Od mene je bil starejši 13 let. Letos bom jaz star toliko, kot je bil on ob smrti. Takrat sem bil na prehodu v srednjo šolo. On je bil moj navdih, idol. Izgubil sem osebo, na katero se obrneš. Ker sem se osredotočil na šolo, takrat nisem imel veliko časa za poslavljanje in žalovanje, kar je bilo morda celo dobro.

Kaj vam je olajšalo žalovanje?
Pri bratu in mami mi je stal ob strani preostali del družine. A del dneva si sam s svojimi mislimi. Tedaj mi je zelo pomagalo pisanje. To sem ugotovil že ob bratovi smrti. Delovalo je, kot bi se z nekom pogovarjal. Čustva sem prelival na papir. Enako je bilo po mamini smrti. (o njej piše v knjigi Ti, v moji krvi, op. a.) Po očetovi pa se začenjam zavedati, kako pomemben vir navdiha za moje pisanje je bil on. Kot pisec sem namreč že v skoraj letni blokadi. Verjamem, da mi jo bo uspelo odstraniti. Oba sva bila tesno povezana s filmi, tako je bilo med vsem moji odraščanjem. Nočem pa pisati na silo.

Mama se je bojevala z rakom, a tudi z alkoholno in nikotinsko zasvojenostjo. Sta morala občasno zamenjati vlogo in ste morali vi paziti nanjo in jo svariti, čeprav naj bi bilo obratno?
Spraševal sem se, kako daleč lahko greš pri teh pogovorih in prepričevanjih, da to ne vpliva na odnos. Kot omenjeno, vedel sem, da se naš skupni čas izteka. Po nekaj poskusih sem se odločil, da to pustim ob strani in da bomo uživali v tem, kar nam je dano. A je bilo težko uravnovesiti: vidiš, kaj alkohol in cigarete napravijo ljubljeni osebi.

Od kod ste črpali moč in modrost za nasvete?
Če ti vsi govorijo, da si moral hitreje odrasti, se začneš o tem tudi sam spraševati in se opazovati, kako deluješ. Tudi jaz sem se. Na lastni koži sem videl in občutil njune težave že kot otrok, zato sem se v mladih letih znal bolje odzvati. Vedno pa sem gledal na to, da bom staršem čim bolj pomagal.

Zakaj se družba pogosto dela, kot da smrti ni oziroma jo odrinja na rob pogovorov?
Kot nekdo, ki je zrasel ob napredku tehnologije in bil hkrati veliko s precej starejšo generacijo, ki tega ni poznala in je imela zelo drugačne vrednote, lahko povem, da sem si vselej zelo želel ohraniti tisto staro dušo. Veliko več mi pomenijo knjige kot telefon ali računalnik. Predvsem v starih knjigah je veliko več znanja in izkušenj kot v neki aktualni novici, ki jo lahko preberemo na spletu. Zdaj sicer malce pljuvam v lastno skledo, ampak nič ne de. :)

Govorjenje o smrti … Vsak posameznik mora sam ugotoviti, da je vse minljivo in da s tem ni popolnoma nič narobe. Vselej mi je bila všeč pesem Adija Smolarja Daleč je za naju pomlad. V njej sem videl neverjetno lepoto. Ko sem očeta in mamo videl skupaj objeta na terasi, sem se spraševal, zakaj ne ciljamo na to. Da smo v starejših letih obkroženi z ljudmi, ki jih imamo radi. Dotlej verjetno že spoznaš, da je povsem v redu, če nekoč odideš.

Kako gledate na posmrtno življenje?
Odraščal sem v dokaj verni družini, predvsem kar zadeva babice. V zadnjih letih se zelo rad družim s sosedo, ki je globoko verna. Če pravijo, da je življenje skrivnost, je posmrtno življenje še večja skrivnost. Upam, da bo tam lepše. Si pa moramo prizadevati, da bo lepo že zemeljsko življenje.

Kaj je najdragocenejša zapuščina staršev in brata?
Da s časom, ki mi je dan, napravim kar največ. Ter da pomagam drugim, kot bi si želel, da bi oni meni.

Očitno ste res zelo plodovit pisec. Le za portal student.si ste v dobrih dveh letih napisali 1280 člankov.  To pa ni edina vaša zbirka člankov. Kako se je začelo?
Z velikim zanimanjem sem kot otrok prebiral recenzije filmov v Vikendu, ki jih je pisar Igor Harb. Rekel sem si, da bi tudi sam rad nekoč pisal o filmih. Po bratovi smrti sem ugotovil, da mi to gre celo dobro od rok. Veščine sem moral sicer malo izpiliti, a vseeno.

Med študentskim delom sem imel nekoč malo slabši dan, začel sem se ozirati za drugo študentsko službo in po naključju naletel na oglas, da revija Študent išče pisce. Prijavil sem se. Direktor rad pove, da sta bila članka, ki sem ju oddal, "rahla katastrofa", a mi je dal še eno priložnost. To mi je dalo lekcijo, da si vsak zasluži še eno možnost. Od takrat pišem. Veliko lepega najdem v tem. Z novinarskim delom, pogovore, predstavitve tudi pomagaš drugim. Tako iz z izdanima knjigama sem izpolnil svojo otroško željo.