Miss na invalidskem vozičku: “Vsakdo ima pravico do življenja v polnosti”

Leta 2015 se je Anna odpravila na športni tabor, na katerem je na tekmovanju padla z višine, si zlomila hrbtenico in izgubila nadzor nad svojimi nogami.

Kljub temu je nesreča ni zlomila. "Pri vrnitvi k neodvisnosti so mi pomagale ponižnost, vztrajnost in samodisciplina. To so lastnosti, ki jih je v meni razvil šport," pravi Anna. Do nesreče je bila tekačica in prvakinja v karateju. Prejela je številna priznanja, medalje in odlikovanja.

Nikoli ni razmišljala, da bi bilo njenega življenja z nesrečo konec in pravi, da nesreča ni vplivala na njeno samozavest.

"Vedela pa sem, da bo zdaj vse drugače, da bo treba na novo organizirati vsakdanje življenje. Najtežje se mi je bilo sprijazniti, da po nesreči ne morem več trenirati karateja. Začela pa sem iskati druge discipline in priložnosti za razvoj. Mislim, da me je ta nesreča izjemno obogatila," dodaja Anna.

Anna dela z otroki, ki imajo težave v motoričnem razvoju. "Skupaj se zabavamo, igramo igre in delamo skupaj kot ekipa," pravi.

Invalidnost ji pomaga pri delu, dodaja: "Lahko navdušujem mlade in jim dokazujem, da zmorejo vse. Ker sem na invalidskem vozičku, lahko razumem njihov položaj.  Otroci se mi zahvaljujejo, pogosto me objemajo, želijo se pogovarjati in vesela sem, da jim lahko pomagam," pravi.

Že več kot dve leti trenira plavanje in se znova udeležuje raznovrstnih tekmovanj.

Leta 2016 se je udeležila tekmovanja Miss Poljske na invalidskem vozičku in zasedla tretje mesto, letos pa se je prebila v finale svetovne edicije tekmovanja. Trdi, da lahko vsak doseže, kar hoče, ne glede na telesne sposobnosti. "Zmoremo osvojiti gore, vse, kar morate storiti, je, da si tega želite," dodaja.

S sodelovanjem na lepotnih tekmovanjih želi pokazati, da je vsaka ženska lepa. "Invalidski voziček ni naš sestavni del in nas na noben način ne opredeljuje," dodaja.

Kaj je zanjo lepota? "Vsakdo ima lahko drugačno definicijo lepote. Nekateri gledajo na lepoto skozi fizično prizmo, drugi imajo drugačna merila. Verjamem, da je lepota polnost, ki izkazuje drugim ljudem empatijo in sočutje in ne zadeva le tega, kako smo videti, ampak tudi naša dejanja," pravi Anna.

Pravi, da lahko vedno računa na podporo sorodnikov, fanta in družine. "Mama mi je umrla, ko sem bila stara osem let, vendar čutim, da je moj angel varuh, ki skrbi zame od zgoraj. Vedno se lahko zanesem na pomoč očeta, starejših bratov in svakinj," dodaja.

Anna trdi, da je življenje invalidov, tako kot življenje vseh drugih, lahko barvito in zanimivo, in se bori proti temu, da bi bili izključeni iz družbe. "Vsakdo ima pravico do življenja v polnosti," pravi.

"Po nesreči se skušam izogibati negativnim mislim in čustvom. Dobro vem, kako krhko je lahko življenje, zato sem vesela vsakega dne. Drugim pravim, naj cenijo to, kar imajo. Ljudje pogosto obžalujemo trivialnosti in lahko postane še hujše. Nesreča bi se lahko končala drugače in me morda ne bi bilo več tukaj," dodaja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.