Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Že od malega nas učijo, da je lepo, če smo skromni in se ne hvalimo, kaj vse delamo. S tem se seveda popolnoma strinjam in gotovo ne cenim ljudi, ki so polni samohvale.
Misel, naj bo naša dobrota znana vsem ljudem, pa zasledimo tudi v Svetem pismu in je prav, da o tem tudi razmišljamo. To sploh ne pomeni, da se bomo hvalili okrog, kaj vse smo naredili, ampak da tisto dobro ostane vidno vsem ljudem. Tako je to lahko tudi dobra spodbuda za nekoga drugega, da tudi naredi kaj takega.
Zato je prav, da o tem slišimo, beremo v medijih, da se o tem pogovarjamo. Zase vem, da sem zelo vesela, ko kje preberem, kaj vse so ljudje pripravljeni narediti brez plačila, mnogi tudi tako tiho in neopazno, da komaj zaznamo, kdo je vse to naredil. Vedno znova takšne ljudi občudujem in sem vesela tudi, da živijo med nami. Pa tudi veliko več jih je, kot se nam v prvem hipu zdi.
Mnogi to delajo v okviru organiziranega prostovoljnega dela, na primer v okviru Karitas ali kakšne druge takšne organizacije. Mnogi pa pomagajo ljudem preprosto v okolju, kjer živijo, in naletijo na ljudi, ki potrebujejo različne vrste pomoči. Te pomoči so lahko zelo različne in je treba vedno znova občudovati tudi njihovo iznajdljivost.
Človek, ki tako dela, se zaveda, da to ni dragoceno samo za tistega, ki mu pomaga, ampak v veliki meri tudi zanj osebno. Ljudje, ki imajo družine in so tudi v službah, v svojem aktivnem obdobju gotovo ne morejo toliko pomagati drugim, kot bi želeli, čeprav pogosto naredijo zelo veliko in tako tudi odlično vzgajajo svoje otroke. Potem ko se upokojijo, pa jim prav takšno delo lahko zelo osmisli staranje.
Prav je, da o naši medsebojni pomoči, o naši dobrodelnosti poročajo tudi mediji in tako morda spodbudijo marsikoga, da ne misli samo nase in da pogleda, kaj se dogaja ljudem okrog njega. Žal slišimo vse preveč slabih novic in je potem videti, da se okrog nas dogajajo samo slabe stvari, ob katerih je človek čisto nemočen, in tako nima smisla, da bi se ukvarjal s kom drugim. Pa je med nami tudi veliko dobrega.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 38.
