“Zavedel sem se, koliko je ljudi na svetu in da je Bog za vsakega izmed nas”

Emanuel Meserko je 24-letni fant, ki veliko svojega časa preživi z mladimi. Zaposlen je na Katoliški mladini kot koordinator za župnijsko mladinsko pastoralo. Že prej je bil aktiven v svoji župniji kot birmanski in oratorijski animator, v posebno veselje pa sta mu glasba in petje.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Leta 2016 se je udeležil Svetovnega dneva mladih na Poljskem, pa ne čisto po svoji volji. V to doživetje je bil malo "porinjen", je pa zelo vesel, da je šel, saj je od tam prišel spremenjen.

Prihodnje leto bo potekal Svetovni dan mladih v Lizboni. To je zagotovo nepozabna izkušnja. Vi ste se udeležili Svetovnega dneva mladih v Krakovu leta 2016. Kakšne spomine imate na ta dogodek?
Ni bila moja iniciativa, da grem, ampak sta me predvsem oče in teta, ki je uršulinka, malo porinila v to. Na koncu mi seveda ni bilo žal. Na začetku pa nisem vedel, kam točno grem, kaj naj pričakujem. Tam sem bil dva tedna, najprej na tednu po škofijah, kjer je stvar veliko bolj osebna, nato pa še na samem svetovnem dnevu, kjer si več čas v množici različnih ljudi. Ne samo na samih dogodkih, ki potekajo, ampak že samo vzdušje na ulicah je nepozabno.

Ko smo prišli v župnijo, kjer smo bili nameščeni, so nas sprejele uršulinke. Po uvodnem programu so nas razvrstili po družinah, pri katerih smo spali. Gospa, pri kateri sva bila nameščena z mlajšim bratom, ni znala angleško. Hvala Bogu za telefone in Google translate, da smo lahko komunicirali. 😊 Bili so zelo gostoljubni, z vseh koncev so ti hoteli kaj dati. In tudi ko smo odhajali in sta naju z bratom odpeljala na železniško postajo, sta ob odhodu vsakega posebej pokrižala na čelo.

Vsak dan smo imeli katehezo. Kar mi posebej ostaja v spominu, je, ko smo obiskali psihiatrično bolnišnico za otroke. Spomnim se, da nam je tam ena punca rekla, da si tudi ona želi na svetovni dan mladih, pa ji ne dovolijo. Prva stvar, ki je bila, je, da sem jaz prihajal po enem takem težjem obdobju v mojem življenju. Kot drugo sem se takrat res zavedel, da ni samoumevno, da jaz pa lahko grem tja.

Ste takrat navezali kakšne prijateljske stike z mladimi iz drugih držav? Ali še trajajo?
Spoznaš veliko novih ljudi in v enem tednu oziroma dveh zgradiš nek odnos. Meni sicer stikov ni uspelo obdržati. Na začetku sem z nekaterimi še vzdrževal stik prek socialnih omrežij. Težko pa je, ker nimaš nekih stvari oziroma dogodkov, ki bi te bolj držali skupaj. Je pa potem to srečanje, ko se ponovno vidiš, res veselo in pridejo spomini spet na plan. In jih je res veliko. Upam da se s kom še kdaj srečam. Mogoče v Lizboni.

Ali se je zgodil kakšen dogodek, ki še posebej odzvanja v vas?
Ko smo prišli na nek "manjši" travnik, se nam je odprl pogled na res veliko množico ljudi. Izgledalo je kot v kakšnem filmu, kot bi nekdo umetno namnožil ljudi. Že to je bilo veliko. Ko smo potem prišli na travnik, kjer je bilo glavno prizorišče, je to nepopisen občutek: pogledaš desno, ne vidiš konca ljudi, pogledaš levo, ne vidiš konca ljudi. Ta množičnost je zares nekaj nepozabnega. Na tem travniku smo tudi prespali na prostem. Ko sem sedel, so nekateri okoli mene že spali, nekateri ne, v daljavi je bil osvetljen oder, kjer je potekala adoracija. Okoli slišiš ljudi, ki molijo v različnih jezikih, na drugi strani malo smeha …

V Krakovu mi je poleg tistega zadnjega dneva v spominu ostalo romanje v svetišče Janeza Pavla II. Ta množičnost, ko najprej čakaš, se premikaš s skupino, je res neverjetna. Ko vidiš, koliko ljudi čaka na spoved. Čutiš, da je to res kraj molitve.

Enkrat smo na ulici sledili množici ljudi. Nismo vedeli, kam gredo. Dokler se ni mimo nas pripeljal papež in smo ga videli čisto od blizu. Ta srečanja na ulici so bila res nekaj posebnega, s skupino, s katero smo bili skupaj že na dnevih po škofijah, smo si napisali pesmico God is great, ki je postala ena taka naša himna. In smo jo ves čas peli, ostali ljudje pa so se priključili.

Spomnim se tudi, da smo na glavno prizorišče, pozabil sem že, kako se je imenovalo, šli peš, kot neko romanje. Bilo je res vroče. Ko smo se naslednji dan vračali, je bilo spet vroče. Potem pa se je nenadoma ulil dež in nas ohladil. Ta dež je bil res tak: "Tako, zdaj ste odmolili, zdaj ste oprani, pojdite naprej v življenje."

To je res ena velika priložnost za spreobrnjenje, ker imaš na voljo veliko delavnic, kjer poglobiš svojo vero, imaš koncerte, tudi sama srečanja z ljudmi, ki prihajajo iz različnih okolij, z različnimi izkušnjami … To je res prostor, kjer se odločiš za Boga. Dobiš izkušnjo vesoljne Cerkve.

Ali vas je ta izkušnja spremenila?
Ja. Tja sem šel bolj kot ne vržen. Saj se nisem nekaj upiral, ampak ni bilo samoiniciativno. Zgodila se je neka točka preobrata. V osnovni šoli sem imel neko otroško vero. V prvih letih gimnazije pa, čeprav sem bil aktiven, npr. oratorijski animator, še vedno ni bilo neke prave vere. Ko pa sem prišel na svetovni dan, sem videl, kje je moja smer. Ne pravim, da sem potem vse delal prav, da nisem več zašel. Ampak vse te stvari na svetovnem dnevu mladih – ne morem reči, da je šlo za kakšno posebno stvar, ampak bolj za vse skupaj – so pa vodile, da sem se "spravil" z Bogom in začel iskati pot naprej.

Kako ste v tistih dneh dojemali Cerkev, skupnost na globalni ravni?
Zavedel sem se, koliko je ljudi na svetu in da je Bog, kljub temu da nas je toliko, za vsakega izmed nas. Govorili smo v toliko različnih jezikih, pa smo bili še vedno pri isti maši. Vidiš mogočnost Cerkve.

Zakaj se vam zdi dobro, da se mladi udeležijo tudi mednarodnega srečanja mladih kristjanov? Zakaj bi mladim predlagali, da se udeležijo Svetovnega dneva mladih prihodnje leto v Lizboni?
Najprej zaradi izkušnje Cerkve, da bodo videli, da to ni nekaj, kar je samo v njihovem okolju, ampak da Bog deluje po celem svetu. Da ni sam v nekem boju v odločanju za Jezusa.

Drugi razlog je čisto družabne narave: vidiš novo državo, ljudi, kulturo. Ko greš na primer naslednje leto na Portugalsko, vidiš njihovo kulturo, pa tudi kulturo drugih ljudi, narodov. Potem pa je odvisno od tega, kakšna je tvoja vera. Lahko boš prišel do točke "dobro, odločil sem se za Jezusa", lahko pa boš šel tudi globlje. Zagotovo pa bo spremenilo tvoje življenje.

Pri svojem delu imate tudi sami veliko stika z mladimi. Kakšne potrebe imajo mladi danes na duhovnem področju? 
Kar mladi potrebujejo, je zgled ljudi okoli njih. Lažje vidiš, kje je cilj, če vidiš nekoga, ki je ta cilj vsaj približno že dosegel in živi neko življenje, ki si ga lahko postaviš za zgled. Vse ostalo pride zraven.

Kaj vas pri delu z mladimi navdihuje? Ste se ob druženju z njimi naučili česa o sebi?
Kar me je oblikovalo, je to, da zaradi njihovih vprašanj tudi sam začneš iskati neke odgovore. Jih moraš poiskati. Ko imaš nekoga, ki se še ni čisto odločil za vero, moraš sam pri sebi veliko bolj odkriti in poglobiti, zakaj veruješ, tako posledično zelo zrasteš v veri. Veselje in energija, ki ju dobiš, sta tudi veliko vredni. Na koncu vikenda si mogoče fizično utrujen, psihično si pa na vrhuncu.

Na koncu je, vsaj na birmanskih vikendih, ki jih pripravljamo za župnije, največ vredno, ko se pogovarjaš z nekom, ki je bil morda bolj oddaljen od vere, in vidiš, da se je v njem zgodil nek premik. Morda bo ta odločitev za Boga vzklila šele čez nekaj let, ampak premik pa je.

Kaj pa je ključna lastnost, da lahko mlade privabiš in jim spregovoriš o Bogu?
Odvisno od mladega. Ni nekega ključa, s katerim boš privabil vse mlade. Fantje potrebujejo veliko več nekih aktivnosti, da delajo nekaj z rokami, dekleta potrebujejo kaj drugega. Je seveda potem različno od starostne skupine. Birmanke so že veliko bolj dojemljive, medtem ko birmanci potrebujejo npr. žogo, pa potem zraven kaj poveš o tem. Tako da moraš biti iznajdljiv. Seveda ne sme ostati samo pri aktivnosti, enkrat jim moraš nekaj podati. Vendar na način, ki jih je blizu. Veliko jim pomeni, da jim govoriš iz svojih izkušenj in da zraven vključiš še zabavo. Veliko jim pomeni tudi, da je zraven kaj dobrega za pojesti. 😊 Morda se bodo zaradi tega vrnili, naslednjič pa bodo vase "posrkali" še kaj drugega.

Za konec pa mogoče, da poudarim še tri ključne stvari pri delu z mladimi: Koordinirati moraš med zabavo, druženjem ter naukom Cerkve in da jim podaš tudi oseben odnos z Bogom, molitev.