Ambrož Kvartič je 37-letnik, ki je obdarjen z globokim radijskim glasom. Nič čudnega torej, da se je pri tridesetih odločil za delo na Radiu Velenje in pozneje na Radiu Slovenija.
Brez kakršnekoli gledališke izkušnje so ga izbrali za nastopanje v muzikalu Cvetje v jeseni, pozneje se je spopadel še z Veroniko Deseniško, povrh vsega sinhronizira risanke, sestavlja vprašanja za TV-kvize in piše pesmice za otroke. Kiti se tudi z nazivom doktor in je napisal besedilo za uspešen slovenski muzikal Povodni mož.
Kaj bi Prešeren porekel na vašo izvedbo Povodnega moža?
Upam, da bi bil zadovoljen. Sicer njegove poante, da je nečimrno dekle kaznovano za svoje razmišljanje in početje, nismo mogli obdržati.
Vseeno pa bi bil Prešeren verjetno vesel, da slabih 200 let pozneje njegovo delo pri Slovencih odmeva na vse možne načine in da je dobilo celo muzikalsko izvedbo. Verjamem, da bi Prešeren, če bi živel danes, kot opazovalec in analitik sveta okrog sebe, pisal o podobnih temah.
Kaj pa če bi se iz 19. stoletja kar naravnost preslikal v današnji svet? Verjetno bi bil zgrožen …
Najprej bi se usedel in samo dihal. (smeh)
So med Prešernovim in sodobnim vašim povodnim možem kakšne podobnosti?
Ni samo Prešeren tisti, ki je bajeslovno bitje povodnega moža spravil na svet. V ljudskem izročilu je veliko zgodb o njem. Valvasor je bil tisti prvi, ki je pisal o Ljubljančanki Urški Šefer, ki naj bi bila ugrabljena od povodnega moža. Prešeren je za osnovo vzel njegovo inačico.
Vse variante, tudi naša, obravnavajo povodnega moža kot zlo oz. arhetipskega ugrabitelja. Poanta je, da te neka sila ugrabi. Pri ustvarjanju sodobne verzije smo se spraševali, kaj ugrabi sodobnega človeka.
Prišli ste do socialnih omrežij.
Tako je. Zaradi njih se primerjamo med seboj in trpimo, ker menimo, da imajo drugi boljša življenja kot mi. Povodnemu možu smo vdahnili podobo sodobnega spletnega guruja, v katerem je skrita dinamika kultov oz. tega, kako kulti novačijo svoje člane. Če nismo pametni pri uporabi teh omrežij, nas lahko pritegnejo k sebi.
Je Urška v vašem muzikalu še vedno oholo, izbirčno in narcisoidno dekle?
Tudi naša Urška je paša za oči, ki se zaveda svoje lepote in ji vsi sledijo na socialnih omrežjih. V enem izmed prvih prizorov v muzikalu Urška sedi na kavi v lokalu in se dobro zaveda, da jo vsi opazujejo ter fotografirajo. V želji po všečnosti se ujame v past. Rada bi osvojila več kot samo Ljubljano, ona bi cel svet, zato se pusti ugrabiti sili v podobi sodobnega guruja. Ta jo potegne v svoj svet, ki ji ni v prid.
Vsebina je torej zelo bogata. Je pa muzikal veličasten tudi zaradi plesa, kajne?
Tisti, ki bi se radi zabavali ob estetskih užitkih v plesu in kostumih, lahko pridejo na svoj račun, saj je predstava zares spektakularna.
Lahko pa nam ples predstavlja tudi metaforo za drug svet, v katerega se je spustila Urška. Poleg tega smo si izmisli tudi nove like, ki pomagajo povedati zgodbo in ki so odraz tega, kar se dogaja na spletu. Digitalni svet ne pozabi. Če človek kdaj kaj narobe zapiše, to zlahka potegnejo ven in te uničijo.
Ste tudi etnolog, folklorist, radijski in televizijski napovedovalec, novinar, scenarist, mladinski pisatelj in glasbenik. Kaj je vaša najmočnejša vrlina?
Ker sem študiran folklorist, raziskoval sem pripovedno folkloro, imam vpogled v to, kaj zgodba pomeni človeštvu. Zavedam se, da človeka brez zgodbe ni. To je teorija, vse drugo, kar počnem (pisanje pesmic za otroke, pisanje muzikalov, radijsko in televizijsko delo), pa je praksa pripovedovanja zgodb.
Kaj je v pravljicah tisto bistveno – da dobro na koncu premaga zlo?
V večini primerov je tako, saj upanje človeka poganja naprej. Poanta pravljic ni v tem, da zmaji so, temveč, da se jih da premagati. Na poetičen način so orisane strategije, kako preživeti v tem svetu, se izboljšati in rasti, tudi z dajanjem primerov o kom, ki mu to ni uspelo.
Kakšne pa se vam zdijo sodobne risanke?
Če so risanke slabe, bodo hitro pozabljene. Če se nečesa v nas dotaknejo, postanejo brezčasne. Kar je dobro, vztraja.
Opažamo, da so precej glasne, dogajanje pa zelo hitro.
To je problem sodobnega sveta. Če ne kričiš, te ne slišijo. Moram pa priznati, da tudi sam sinhroniziram risanke, tudi tiste, ki kričijo. (smeh)
Glede na to, da sestavljate vprašanja za TV-kvize, me zanima, kako razgledani smo Slovenci?
Odkar je prisoten splet, se je v smislu razgledanosti zgodil obrat. Prej smo bili pri dostopu do informacij omejeni, zato je bil nekdo, ki je vedel več od tega, kako gojiti pridelke in vzgajati živino, občudovanja vreden. Danes zaradi Googla vse vemo, a pri mladini je (za razliko od starejših) povezovanje znanja med seboj na psu. Pri mladinskih kvizih se trudimo utrditi ravno vedenje o tem, kje so posledice oz. vzroki za določene zadeve.
Zato ne sestavljamo le vprašanj v stilu "kaj je Kolumb prinesel iz Amerike", temveč npr. "kaj od naštetega so jedli Rimljani". Pri drugem vprašanju odgovor ni na dlani, tudi pogugla se težko.
Nadalje, danes bolje od dreves poznamo logotipe blagovnih znamk. Včasih so vedeli, za kaj jih uporabljamo, katere živali živijo tam. Danes izgubljamo stik, obenem pa tudi vedenje in uvid, ki so ga nekoč posedovali.
Eden izmed talentov je vaš globok in prijeten radijski glas. Kdaj ste ga odkrili?
Večino življenja sem resda pel pri zborih, a na to, da je glas eden izmed mojih talentov, sem pomislil šele pri tridesetem. Najprej sem se znašel na Radiu Velenje, nato pa na Radiu Slovenija, kjer sem še danes.
Igrali oz. prepevali ste v muzikalu Cvetje v jeseni in Veroniki Deseniški. Ste takrat že imeli kakšne gledališke izkušnje?
Na avdicijo za Cvetje v jeseni sem šel brez pričakovanj, saj se prej nisem ukvarjal z gledališčem. Zanimivo pa je to, da je bil moj gledališki debi kar v Križankah. K Veroniki Deseniški in Povodnemu možu pa sem bil povabljen.
Kakšno je bilo pri sodelovanju pri čisto prvem muzikalu?
Gledališče je v nasprotju s filmom živa stvar; zgodi se, da ti med prizorom pri plezanju po lestvi spodrsne, da soigralec pozabi tekst in ga moraš ti reševati ter speljati na pravo pot.
Glede na to, da je imelo Cvetje v jeseni 180 predstav, smo z ekipo postali pravi potujoči cirkus, skorajda družinica. Kot pri vseh takšnih skupnostih je tudi naša ustvarila svoj žargon. Glede na to, da sem jaz "iz stroke", sem zbral vse te izraze in napisal slovar "pogovorne cvetjevjesenščine" ter ga podaril soigralcem kot spomin na naše zabavno in živo druženje. (smeh)
Ste mladi očka dveletnika. Koliko vam pomeni biti starš?
To je ogromna preizkušnja, je kot valovanje z velikimi valovi, posejano tako s trenutki neizmerne sreče kot tudi tega, da si želiš na počitnice oditi sam. (smeh)
Ko otrok pride na svet, ne veš, kako bo. Vsi ti govorijo o veliki spremembi, a dokler v rokah ne držiš svojega potomca, ne moreš vedeti. Čudiš se, ko shodi, vrže stvar po tleh, ti pove kaj takega, da samo gledaš, od kod mu to …
Zelo zabavno je sina slišati, ko operira s slovnico s popolnoma unikatnimi, po svoje logičnimi pravili. Enkrat je rekel, da gre ven z "atijem", drugič pa "z mamijem". (smeh) Ti "ocvirki" so super. Rad sem ati in komaj čakam vse, kar še pride.