Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
"Naj se ti ne mudi prevzeti užaljenosti nekoga drugega," mi je pred več kot 40 leti, dolgo pred pojavom interneta, dejal modri starec. Čustveno sem se zapletel v zadevo, ki je imela več ozadja in spremenljivk, kot se je zdelo navzven.
Njegov nasvet se zdi še posebej pomemben za današnjo "kulturo žalitev" na družbenih omrežjih, ki jo spodbuja možnost, da s klikom na tipkovnici žalimo kar vsepovprek, namesto da bi se iz oči v oči soočili z osebo, ki ji želimo posredovati svoje mnenje.
Posledica tega je, da vsak dan lahko vidimo in slišimo na desetine žaljivih pripomb in vprašanj, ki od nas zahtevajo odziv: Nam je všeč? Smo zaskrbljeni? Žalostni? Jezni?
In spodaj je še prazno polje za komentarje, ki kar kliče po našem mnenju, izzivalnem stališču, modri besedi, izkazani solidarnosti, presoji, obsodbi, pametnem ali pokroviteljskem odgovoru nevednežu, zmagoslavni zadnji besedi.
Internet nam daje vsevednost in platformo, ki sta bili prej na voljo le Bogu. In z vsako objavo, ki jo preberemo, našo dušo vedno znova napade prva skušnjava: Klikni in tipkaj in boš kakor Bog, razločeval boš med dobrim in zlim.
Zapeljevanje je zelo prefinjeno tako za užaljene kot tudi za zagovornike užaljenih. Nekdo je užaljen (zlahka) in drugi se mu pridruži (zlahka). Oboje je duhovna bolezen.
Sveto pismo in puščavski očetje nas svarijo pred ljubeznijo do slave in hvale (všečki?), prepiri, spori in nemiri. To so znamenja napuha, ega in zasužnjenosti "strastem". Posledica zasužnjenosti strastem je pomanjkanje razločevanja ter nezmožnost, da bi v medsebojnih odnosih postavili duhovne in čustvene meje.
Modrost je, če vemo, ali se zavzemamo za pravično zadevo in branimo šibke ali pa se pustimo zvabiti v povsem nekoristno, s strastjo podžgano ogorčenje druge osebe zaradi njenega pojmovanja, da jo drugi omalovažujejo, žalijo, jo odrivajo na rob družbe, preganjajo ali napadajo. Tudi če smo pravilno razločili, se moramo nato odločiti, ali je naš odziv moder, nesebičen, koristen in potreben.
Kako se lahko osvobodimo odvisnosti od tega, da bi bili "kakor Bog"?
Nekaj vprašanj obstaja, ki si jih lahko zastavite, preden na spletu užaljenost nekoga drugega prevzamete na svoja ramena (nekatera vprašanja se malce prekrivajo):
Ne morete si misliti, kolikokrat sem prejel zasebna sporočila, v katerih je pisalo: "Torej, to je preostanek zgodbe," potem ko sem se odzval na določeno objavo. "V pravdi ima prvi prav, potem pride njegov nasprotnik in ga preizkuša." (Prg 18,17)
Globok potop v lasten ego je začetek modrosti.
Še posebej na družbenih omrežjih, kjer je vsak dodaten komentar ponavadi le "nalaganje na kup" ali "jaz tudi, jaz tudi!"
Sam nikoli ne pritisnem "POŠLJI", kadar sem vznemirjen (vsaj trudim se, da ne bi).
Če zmoremo biti iskreni do sebe, nam bodo ta vprašanja morda pomagala narediti korak nazaj, da se ne bomo igrali Boga, in korak naprej, da bomo v svoji navzočnosti na družbenih omrežjih bolj podobni Bogu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
