Bog ni mafijski boter in krščanstvo ne klub zvestobe

Ljudje radi vsako stvar napravimo za navado. Rutina, običajnost nam daje nekakšen občutek varnosti in gotovosti. Tudi do krščanstva se vedemo tako, da je namreč za mnoge hoja za Jezusom postala "klub kristjanov", ki ima svoje sestanke ob nedeljah, se drži nekih pravil in z njihovim izpolnjevanjem utrjuje svoj položaj v družbi enako mislečih.

Tako se danes postane "vernik", nekaj stabilnega in hkrati statičnega, kar pa nas – to si je treba priznati – oddaljuje od Jezusa. On je namreč "na poti" (Lk 13,22), on je "verujoči", nekdo torej, ki "vernik" šele nastaja. In kdor ne nastaja skupaj z njim, kdor ne "hodi", komur je Jezus vsak dan isti, mu je vsako sekundo bolj daleč. Ker je tudi on vedno isti. Pa ne bi smel biti.

To je nekaj, pred čimer danes svari Jezus, ko v čisto predvidljivo situacijo ob koncu časov vtakne element presenečenja: "Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: 'Gospod, odpri nam!' Pa vam bo odvrnil: 'Ne vem, od kod ste,'" (Lk 13,25). Tisti njegovi zvesti podaniki, ki so vedno volili stranko, ki jo je predpisal župnik, ki so ga vedno pozdravili s "Hvaljen Jezus", ki so bili vsako nedeljo pobožno pri sveti maši, ki so izdatno darovali za obnovo zvonika, ki so bili nasploh "fantje od fare", kako so lahko tisti pristali zunaj? Bog pač ni mafijski boter. In krščanstvo ni klub zvestobe. Krščanstvo je rast, pot in napor, ali pa ni krščanstvo.

Biti kristjan namreč pomeni stopati vsak dan skozi "ozka vrata" (Lk 13,24), mogoče še bolje, skozi za nas preozka vrata, kar pomeni skozi nekaj, kar nas sili, da nekaj svojega odvržemo, se nečemu svojemu odpovemo. Vsak dan, tako rastemo in nič drugače, tako da sebe opazujemo, da odvržemo, kar je na nas odvečnega, in sicer točno tisto, zaradi česar bi nam "hišni gospodar" lahko rekel: "Ne vem, od kod ste." Ne bo nas prepoznal, če ne bomo takšni, kakršne nas je ustvaril. Človeški namreč.

Zato smo kristjani, da bi postajali vedno bolj človeški, ne pa da bi imeli kaj, s čimer se lahko hvalimo. Da smo človeški, pa je treba veliko napora, vedno znova krotiti svoj egoizem, ta se vedno tako zelo razrase v nas, da nas dela popolnoma drugačne, kot smo v resnici. Kajti v resnici smo taki, kakršen je Jezus. In če še nismo taki, potem moramo še postajati, odmetavati odvečno, še hoditi tja, kamor hodi On. Biti vedno v nastajanju.