Iskreno o ločitvi: “Bila sva zelo ranjena in tega nikakor nisva mogla preseči”

"V skoraj desetih letih zakona sva bila pri vsaj šestih terapevtih," se stisk, ki jih je doživljal v prvem zakonu, spominja Ivan Platiša. Po skoraj desetih letih je spoznal, da zakona ne bo mogoče rešiti, sledila je ločitev, ničnost zakona je bila dokazana tudi na cerkvenem sodišču.

V pogovoru za Aleteio je spregovoril tudi o vnovični poroki – z ženo Marjo imata dva otroka, z njimi pa živi tudi hči iz prvega zakona, za katero mu je sodišče lani zaradi določenih postopkov začasno dodelilo skrbništvo.

Kdaj ste spoznali, da zakona ne bo mogoče rešiti?
Ob evalvaciji za nazaj se mi je pokazalo, da sem imel že v začetku napačno izhodišče. V odnos sem vstopil z željo, da bom jaz tisti, ki bo skrbel za odnos. Kot drugo pa sem začel že kmalu po poroki spoznavati, da na drugi strani ni zadostne volje, pripravljenosti in tudi zmožnosti za to, da se odnos gradi vzajemno.

Že po nekaj letih se je pojavil občutek in misel, da to na tak način ne bo šlo naprej. V obdobju skupnega bivanja sva bila pri vsaj šestih terapevtih. Pokazalo in potrdilo se je dejstvo, da če ni osnovne pripravljenosti za gradnjo odnosa, to ne zadostuje, četudi sem vztrajal, poskušal najti rešitev, pomoč. Otrok prej nisva imela, po devetih letih pa se je rodila hči. Vloga starševstva je še dodatno odprla neslutene rane pri bivši ženi, da enostavno ni več šlo.

Kako je potekal postopek razveze na cerkvenem sodišču?
Po razhodu je bila prva stvar, da sem se umiril, premislil in zapisal stvari, za katere sem vedel, da niso bile v prid odnosu in bi lahko bile vredne presoje glede ničnosti zakona na cerkvenem sodišču. Približno dve leti po razhodu sem oddal vlogo, predpogoj pa je bil zaključena civilna razveza. Pri nama se je civilna razveza vlekla, ker je bivša žena na sodišču sprožila postopke, ki niso bili konstruktivni. 

Ko sem oddal vlogo na Metropolitansko cerkveno sodišče v Ljubljani in plačal sodno takso, je sledilo ugotavljanje materije; ali je torej materija, ki se jo predoči, stvar, ki bi se ji cerkveno sodišče v postopku posvečalo ali ne. Sodišče je najprej zaslišalo predlagane priče. Nato sva bila oba zaslišana. Na koncu je sodni zbor, sestavljen iz treh članov, odločal in izrekel končno sodbo o tem, ali gre za ničnost ali ne. Postopek se zaključi z izročitvijo sodbe, v mojem primeru z ugotovljeno ničnostjo.

Kako se spominjate obdobja po ločitvi? Kje ste črpali moč, pogum, da ste šli dalje?
Glede na to, da me je dolgo časa spremljal občutek, da nekatere stvari v odnosu niso v redu, sem bil v sebi zelo gotov, da bo ničnost ugotovljena. In iz te gotovosti sem lahko šel naprej v življenje. Morda me je malo hromilo čakanje na zaključek postopka, ampak sem šel naprej z zaupanjem in odprtostjo.

Ko sem delil svojo izkušnjo in ravnanja z bližnjimi, sem spoznal, da ob takih pretresih marsikdo doživi obup ali se nagiba k temu, da bi se kar sam izločil iz skupnosti. Sam sem redno hodil k maši, nisem sicer prejemal obhajila, namesto tega me je duhovnik blagoslovil. Na ta način sem tudi v sebi želel utišati glas, ki ni od Boga, v smislu obsojanja, da ne spadam v skupnost Cerke, ker nisem popoln.

Deležen sem bil podpore skupnosti. Zelo intenzivno sem bil povezan s skupnostjo Emanuel. Veliko mi je pomagala in pomenila tako molitvena kot druga podpora. V tistem obdobju sem živel na območju župnije Ljubljana Žale, kjer je bil takrat župnik Alek Zwitter. Kot duhovnik in župnik je bil izredno odprt in tudi župnijsko skupnost je spodbujal k odprtosti do ranjenih kristjanov, do vseh iz razvezanih in razbitih družin.

Spomnim se, da mi je pomagala tudi vsebina apostolske spodbude papeža Frančiška Veselje evangelija. V njej med drugim nagovarja občestva po vsem svetu, da so odprti do bratov in sester, ki prihajajo v skupnost z ranami iz odnosov. To je tako sovpadalo z mojim doživljanjem, da sem se v skupnosti še vedno počutil sprejetega, vedel sem, kam se lahko zatečem, če bi bilo kdaj res hudo. Ves čas sem imel držo živega odnosa z Bogom, nisem se počutil zavrženega, čeprav se je zgodila taka življenjska prelomnica. Vedel sem, da moram te rane izročati.

Ravno v času, ko sva se z bivšo ženo razhajala, mi je umrl oče, leto pozneje še mama, tako da od njiju nisem mogel računati bodisi na besede vzpodbude bodisi graje. Tudi to mi je mogoče pomagalo, da sem zadevo postavil v svoje srce in verjel, da je to prava smer.

Ste bili zaradi svoje odločitve kdaj deležni neprijetnih opazk iz okolice?
Bil sem in sem še vedno zelo vpet v življenje Cerkve. Nekoč sem pet let preživel tudi kot bogoslovec v skupnosti kapucinov, spoznal sem veliko ljudi. Ko so določene osebe izvedele, da sem se ločil, sem bil deležen direktnih sodb, obsojanja, tudi zgražanja. Toda vera v to, da sem se prav odločil, mi je prinašala globok mir.

Pozneje ste začeli graditi nov odnos s sedanjo ženo Marjo. Kako se vam je uspelo izogniti preteklim vzorcem, ki se morda niso izkazali za najboljše?
Ni mi uspelo. (smeh) Moral sem začeti odkrivati, kaj je moj delež v odnosu. V odnosu z bivšo ženo na drugi strani nisem imel pravega sogovornika, zrcala, ki bi mi pomagal razumeti moje pritiske, projekcije, težnje. Včasih v šali rečem, da šele zdaj (bližam se 50. letom) odkrivam, kaj je partnerski oz. zakonski odnos.

Mislim, da bi v vsakem primeru odnosa začel odkrivati, kdo sem. V prejšnjem odnosu to ni bilo možno, sedaj pa se z ženo zelo veliko pogovarjava, veva, da nosiva s sabo točke ranjenosti in sva odprta drug do drugega, ko vsak pri sebi vidiva, da sva nemočna. Včasih rečem, da sebe nesem vedno s seboj in da je še zelo veliko potenciala za rast.  

Kako vam je uspelo premostiti morebitne zamere do nekdanje žene?
Gre za proces. Najslabše je stvar tlačiti, odrezati in reči, da je to pasé. Tudi v novem odnosu podoživljam odnos ravno tako, kot sem ga v prejšnjem. Vem, da takrat nisem toliko govoril, kaj sem doživljal, ali pa nisem povedal sproti, ni bilo slišano. Zdaj se moram bolj potruditi, prek tega pa bolj razumem stvari za nazaj in si odpuščam, si ne očitam, da sem naredil napako, zavozil.

Prav tako z nekim razumevanjem gledam na to, kako dva vstopata v odnos. Zdi se mi, da sva bila z nekdanjo ženo zelo ranjena, ko sva prišla skupaj, in tega nikakor nisva mogla preseči. Sam sem po razvezi moral skozi določen proces, da sem to pustil za seboj in postal bolj odprt za ubesedenje bolečin iz preteklosti. To prinaša potem tudi priložnost za odpuščanje.

Vaši družini se je pred letom dni pridružila tudi hči iz prvega zakona, s katero prej niste imeli rednih stikov. Kaj bi svetovali vsem, ki po tem, ko je zveza razpadla, izgubijo tudi pristen stik z otroki?
Treba je odkriti smisel starševstva. Predvsem očetje tukaj pogostokrat prikrajšamo sami sebe. Čas, ki ga preživim z otrokom, si moram osmisliti in biti aktiven, ne jadikovati in se postavljati v vlogo žrtve. Osebno sem zelo verjel v to, da se bova s hčerko imela priložnost srečevati in se bo najin odnos poglobil. Na žalost je to trajalo dolgo časa, v tem obdobju pa se je tudi zgodilo, da si je hči, ko je bila pri materi, izoblikovala določene vzorce vedenja in čutenja. Vedno gre za raziskovanje, kaj lahko naredim, kako lahko peljem odnos, da se bo najina povezanost krepila.

Spomnim se neke udeleženke na skupini za razvezane pri patru Christianu Gostečniku. Njeni starši so bili ločeni in ko je govorila o svoji izkušnji iz otroštva, je dejala: Tudi če očeta nisem videla, mi je ogromno pomenilo, da sem vedela, da se bori zame. Že samo ta izkušnja ji je dala vedeti, da je tam oče, ki si želi biti z njo.

Druga stvar pa je vztrajati, imeti upanje. Dotaknila se me je misel duhovnika Jacquesa Philippa, ki je dejal, da starši ne samo da smo dolžni brezpogojno ljubiti svoje otroke, ampak da smo dolžni brezpogojno upati v to, da bo vse v redu. Upanje je zelo močno orodje pri tem, da otroci in starši ostanejo v lepih odnosih.

Kako se o svoji pretekli izkušnji zakona pogovarjate z drugima dvema otrokoma?
Najmlajši sin bo kmalu dopolnil pet let, druga hči pa šest in pol. Zgodbo jima odstiram počasi. Tudi onadva sta se morala privaditi, da je kar naenkrat k nam prišel nov član družine. Počasi povezujeta, da ima Estera drugo mamico. Opažata recimo: aha, zdaj je pa spet ta dan v tednu, ko se srečata. Potem sledijo zelo preprosta vprašanja: ati, zakaj pa ne živiš z mamico od Estere itd. Na preprost otroški način skušam predstaviti, da se nisva razumela, da je bilo težko. Mislim, da bodo vprašanja vedno bolj poglobljena in seveda sem zanje odprt.