Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
"Dober spovednik je pravi zaklad: je kot navigacija na zapletenih življenjskih poteh. Spoved je zakrament krščanskega razvoja," pravi duhovnik Piotr Sliżewski, ki je v pogovoru osvetlil nekaj vidikov spovedi.
So se spovedi z leti spremenile? So globlje, bolj zavestne ali ne?
Duhovnik sem šele sedem let, zato nimam prav dolge časovne perspektive. Kljub mojemu kratkemu duhovniškemu življenju pa se je v teh letih v katoliški miselnosti postavilo nekaj "mejnikov", ki so po mojem mnenju spremenili obraz spovedi.
S spremembami v Cerkvi se spreminja tudi spovedovanje. Je namreč zakrament, kot rad rečem, krščanskega razvoja. Tako kot drugih zakramentov tudi tega ne smemo razumeti kot nekaj pasivnega, ampak kot spodbudo za spremembo.
Gre za "zelo dinamično srečanje z Bogom", ki zahteva soočenje z vestjo. Ker se spreminja razumevanje vesti in zavezanost vernikov Cerkvi, se to kaže tudi v spovednici, ki je navsezadnje trenutek odprtja srca.
Zelo dobro povezana družba, ki nas obsoja na to, da moramo živeti s težavami vsega sveta, nam ponuja številne škandale različnih vrst. Navsezadnje je že dolgo znano, da mediji v ospredj postavljajo negativne vsebine, ker pritegnejo več pozornosti.
Obilica nezaslišanih tem vpliva na radikalizacijo vere. Tisti, ki niso močno povezani s Cerkvijo, jo zapustijo ali se omejijo na tradicionalne dogodke, medtem ko tisti, ki imajo živ odnos z Bogom, še bolj radikalizirajo svojo izkušnjo vere in okrepijo svojo pobožnost.
Zaradi tega se število spovedi zmanjšuje, medtem ko so tiste, ki se zgodijo, vedno bolj poglobljene. Ljudje, ki pridejo k spovedi, pogosteje poznajo osnove krščanske teologije in imajo jasna duhovna hrepenenja.
Ali spoved postaja oblika psihoterapije za ljudi?
Menim, da primerjava spovedi s psihoterapijo ni ustrezna. Noben vernik ne pride v spovednico zaradi terapije, ampak zato, da bi prosil odpuščanja. Pri zakramentu se pogovarjamo o stvareh, ki zadevajo Boga.
Res je, da spovedniki vse bolje razumejo človeško psihologijo in da nekateri duhovniki delujejo s pomočjo konceptov, ki izhajajo iz psihologije. Vendar to ne spremeni dejstva, da ima zakrament povsem drugačen namen. Tudi če se oseba zdravi, se med zakramentom sreča z Bogom in ne le s svojimi omejenimi človeškimi močmi.
Kaj duhovnike med spovedjo najbolj preseneča?
Najprej me preseneča nepripravljenost vernikov, da bi se pogovarjali – spovedni dialog. Druga stvar je, da ne želijo iskati virov greha. Osredotočajo se le na dejanja. V vsakem od nas je premalo razmisleka o naših grehih. To je velika škoda, saj nam poznavanje virov zagotovo pomaga pri delu na sebi.
Poleg tega me preseneča tudi "magični pristop" h grehu, kljub navidezno racionalnemu svetu. In češnja na torti je, kot temu običajno pravim, "nasilno iskanje hudiča". Mnogi me sprašujejo, ali sem eksorcist, saj bi tako domnevno rešil večino težav, ker naj bi bil položaj tistih, ki se kesajo, resnično posledica delovanja hudiča.
V tem vidim veliko nevarnost: željo, da bi odgovornost prevzel satan. Tako je lažje, ker je težava zunaj in ne v meni. Pri spovedi ne gre za to, da bi si stvari olajšali, ampak za to, da bi jih naredili duhovno učinkovitejše. Za to pa moramo delati na temelju. Zavihati moramo rokave.
Kako lahko nekomu pomagate, da bo globlje doživel spoved?
Do nedavnega sem mislil, da je dovolj, če nekomu podariš dobro knjigo. Že prav – nove vsebine nas vedno spodbudijo k razmišljanju in nam odprejo oči za določene stvari. Vendar pa to ni najboljša rešitev.
Že nekaj let sem duhovni spremljevalec – osebno ali prek spleta. Ni boljše ideje za rast od osebnega vodenja. To se zgodi iz preprostega razloga. Ljudje si stvari razlagamo po svoje. Če nimamo priložnosti, da bi o nečem razpravljali in postavljali vprašanja, se ne spremenimo prav veliko. Strah nas je nečesa novega.
Dober spovednik je zaklad. Je kot navigacija na zapletenih življenjskih poteh. Sam se prostovoljno trudim biti dober spovednik (smeh) in vidim, da se v spovednici dogajajo neverjetni napredki!
Kdaj naj ne gremo k spovedi?
Ko nimamo vere. Noben zakrament ne bo pomagal, če ne verjamete v Boga. Besede same po sebi ne spremenijo ničesar.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto