Utrujeni od težkih čustvenih izbruhov vašega otroka? 5 strategij za starše

Ko moj šestletnik iz kakršnegakoli razloga eksplodira, vem, da je blizu trenutek, ko bom tudi sama eksplodirala. Vriskanje, histeričen jok in metanje predmetov sta v zadnjem času pri mojem otroku pogost pojav.

Situacije, ki sprožajo jezo, so različne: nenadna sprememba načrtov, podrte lego kocke, videz hrane, trenutek, ko otrok ugotovi, da se mora nehati igrati in je čas za spanje … Ko je otrok v čustveno težkem obdobju, staršem ni lahko. Izčrpani smo zaradi pogostosti in intenzivnosti otroških čustev in včasih težko ostanemo mirni.

Verjamem, da večina staršev pri svojih otrocih opazi obdobja povečane jeze in čustvene labilnosti. Tolažilno je, da so to večinoma naravne stopnje razvoja, ki se prej ali slej končajo. Včasih so razlog zanje za otroka težke zunanje situacije, na primer nov vrtec, šola, rojstvo sorojenca ali selitev.

Oglejte si seznam stvari, ki vam lahko pomagajo:

Najprej poskrbite zase, za svoja čustva in duševno moč. To dobro ponazarja metafora skodelice. Ko ste na koncu z močmi in ​​se živčno odzovete na vsak jok, krik ali stokanje, je vaša skodelica prazna. Pazljivo jo morate napolniti, da boste lahko poskrbeli za svojega otroka.

Kako? Poiščite priložnosti, da napolnite skodelico. Povejte svojemu zakoncu, kaj potrebujete. Popoldne samo za vas, branje zanimive knjige, sprehod, plavanje, sprostitev, srečanje s prijatelji in celo krajši izlet brez otroka. Situacije so različne in nimamo vedno nekoga, ki bi mu lahko zaupali skrb za svoje otroke.

A če sami ne poskrbimo zase, za nas ne bo nihče pravilno poskrbel, saj ne bo uganil, kaj potrebujemo.

Ponavljajte si, da je to težko obdobje pri vzgoji začasno in se bo sčasoma končalo. Poskusite prepoznati, kaj tokrat povzroča jezo vašega otroka. Lahko obstaja več prekrivajočih se dejavnikov. Pogovorite se z nekom, ki mu zaupate in ki mu je mar za vas in vašega otroka.

Preberite čim več o razvoju otrokovih možganov in ugledali boste vedenje vašega otroka z drugega zornega kota. Možgani se razvijajo do 23. leta. Centri, povezani z regulacijo čustev, se razvijejo pozneje kot centri, povezani z občutenjem in izražanjem čustev.

Zaradi tega se otrok ne more popolnoma prilagoditi sam in potrebuje našo podporo. Nekaterih stvari jih lahko naučimo počasi (poimenovanje čustev, varni načini sproščanja jeze ...), vendar je težko pričakovati, da bodo nova znanja lahko takoj uporabili.

Poskušajte situacijo razdeliti na glavne dejavnike. Kar vidite in kar vas jezi, je otrokovo vedenje. Vedenje temelji na čustvih: jezi, žalosti, razočaranju, frustraciji, pogosto celo vsem hkrati. Za čustvi se skrivajo potrebe: počitek, igra, dober spanec in spočitost, čas s starši, telovadba, samoodločanje, samozadostnost, razvoj, dosežki itd.

Ko vas vedenje vašega otroka razjezi, najprej pomislite na svoja čustva: opazujte jih, poimenujte jih, poskusite razumeti, kaj se dogaja v vas. Pomislite, da se vaš otrok tako obnaša, ker ne zna izraziti svojih čustev drugače, ampak vam želi nekaj povedati. Nekajkrat globoko vdihnite in k otroku pristopite umirjeno.

Včasih se zgodi, da začnemo dvomiti, ali smo sploh sposobni starševske vloge, ker smo reagirali drugače, kot bi želeli, ker smo vpili na otroka, ko je izražal težka čustva. Nismo vedno sposobni ustrezno reagirati, saj smo čustvena bitja z lastnimi potrebami.

Trenutek, ko skušam ohladiti glavo, mi osebno zelo pomaga. Ko začutim izbruh otrokove jeze in v sebi začutim naval razdraženosti, se ne odzovem takoj, zberem svoje misli in občutke, da sem nato mirnejša in pripravljena podpreti svojega otroka.

Kar potrebujemo za pomoč otroku, je že v nas: ljubezen, empatija, pripravljenost razumeti in ublažiti trpljenje. Trenutek, da se posvetite lastnim občutkom, nam pomaga znova dostopati do teh virov.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.