Do trenutka, ko je srečala Petra Mollo, bodočega moža, Ivana Beretta ni razmišljala o ustvarjanju družine. Želela je postati laična misijonarka v Braziliji. Vendar pa zaradi številnih težav, med drugim tudi zdravstvenega stanja (slabo je prenašala tropsko podnebje), ni mogla uresničiti svoje želje.
Poročila sta se 24. septembra 1955. Ko sta izstopila iz cerkve, sta začela živeti kot eno, pa čeprav le za sedem let.
Otroci
Že od začetka sta si želela imeti več otrok. Leto dni po poroki se jima je pridružil prvi otrok, nato še dva.
Kot direktor tovarne je Pietro pogosto potoval, večkrat prav v obdobju, ko je bila Gianna v visoki nosečnosti. Leta 1959, ko sta čakala na rojstvo tretjega otroka, se je Pietro za več kot mesec dni odpravil v Ameriko. V pismu mu je napisala:
Smrt
Na začetku njene četrte nosečnosti se je Ivani na maternici oblikovala vrsta fibroma, ki je ogrožala tako otroka v razvoju kot življenje matere. Kot zdravnica se je zavedala nevarnosti, v kateri se je znašla, vendar je že od samega začetka vztrajala, da za vsako ceno reši otrokovo življenje. Ni sklepala kompromisov. To je bil težak čas tako zanjo kot za moža in za vso njeno družino.
Čeprav je bila operacija odstranitve fibroma uspešna in je omogočila nadaljnjo rast otroka, Ivanino zdravstveno stanje ni puščalo sence dvoma: bila je obsojena na smrt. Ljudje so ves čas goreče molili, da bi mati in otrok preživela, toda v veličini njegove ljubezni se je Bog odločil drugače.
20. aprila 1962, na veliki petek, je Ivana prišla v bolnišnico. Rodila je zdravo hčer, vendar se je s tem začela nova agonija. Pomoči ni bilo. Kljub velikemu trudu zdravnikov, kljub bolečinam in solzam sorodnikov, je 28. aprila preminila. Stara je bila komaj 40 let.
"Da bi razumeli njeno odločitev, se je treba spomniti njenega globokega prepričanja, matere in zdravnice, da je otrok, ki ga je nosila, bitje, ki ima enake pravice kot drugi otroci, čeprav sta od njegovega spočetja minila le dva meseca," je leta pozneje dejal ovdoveli Pietro.
Mož svetnice
Leta 1994, ko je bil Giannin postopek beatifikacije končan in jo je Cerkev razglasila za blaženo, je Peter Molla zapisal:
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.