Alberto, oslepel in brez rok, pravi, da je pes vodnik “najboljše darilo”

Alberto Villalba je mladenič iz Teruela (v vzhodni Španiji), ki je po strašni nesreči ostal slep in brez rok. Pred devetimi leti, ko je bil star 21 let, je utrpel hude poškodbe, ko je razneslo granato iz španske državljanske vojne (1936–1939), medtem ko sta z očetom čistila sosedovo garažo, polno škatel in stare krame.

Nesreča mu je korenito spremenila življenje, vendar zaradi nje ni obupal.

Mladenič, ki ljubi šport in podeželje, zdaj vadi različne mišice, da bi svojo protezo lahko prilagodil za nošenje povodca psa vodnika. Naučiti se je moral, kako s povodcem nadzirati Xabata, črnega labradorca, ki je usposobljen, da mu nudi določeno mero samostojnosti.

Kot so poročali španski mediji, je psa dobil ravno za svoj rojstni dan, 14. decembra lani, Alberto pa zatrjuje, da je Xabat njegovo "najboljše darilo".

Elisenda Stewart je vaditeljica psov vodnikov v šoli ONCE Foundation v Madridu. Tam deluje že 30 let, po njenih besedah pa je povezava, ki je ob prvem srečanju nastala med Albertom in Xabatom, nekakšno "čarobno sožitje".

Kot pripoveduje Elisenda, je Xabat "plemenit, trden in močan, potrpežljiv in z ustreznimi glasovnimi ukazi izredno vodljiv". To je bistvenega pomena za Alberta, ki si mora povodec natakniti s protezo na levi roki na štrcelj desne roke – medtem ko ne vidi. To mu lahko vzame tudi 20 minut.

Za dosego tega čudovitega prijateljstva med človekom in psom so bili potrebni meseci dela prek videokonferenc, potovanj v Teruel in preizkušanja tisočerih stvari z običajnim povodcem, da bi ga lahko upravljala tudi oseba brez rok in s protezo, ki ne premore občutljivosti, kakršno imamo ljudje v prstih na rokah.

"Vadila sem s komolci, kot bi bili njegovi štrclji, da bi videla, kako učinkovita je vsaka prilagoditev," pojasnjuje Elisenda. Veliko ustvarjalnosti je bilo potrebne, da so prilagodili vsak pritrdilni element in vse povodce, ki jih mora Alberto uporabiti, da gre lahko s svojim psom sam na ulico.

Težave so se pojavile pri običajnih materialih in zaponkah. Treba jih je bilo prilagoditi in okrepiti. Elisenda se je za pomoč obrnila na Emilia Asiaína Canalejasa, krojača in vezilca iz stare krojaške družine.

Emilio niti za trenutek ni okleval: z veseljem se je pridružil ekipi in z vso modrostjo vodil nit šivalnega stroja.

Skupaj z Elisendo in Albertom je Emilio zasnoval in preoblikoval vse materiale in vsak oprijem, ki je bil potreben, da bo Alberto lahko brez težav obvladoval Xabata. Kot pojasnjuje, ga je resnično izpolnjevalo, da je lahko "opustil običajni model in ustvaril nekaj edinstvenega".

"Prilagajanje ježkov in zaponk, štiri ali pet ur pogovora o prednostih posameznega paščka ali naročanje materialov iz nemške tovarne, vse to so bile izredno spodbudne izkušnje."

Emilio izkušnjo dela z Albertom opisuje kot "čustveno". "V spodbudo mi je, ko vidim osebo, ki se trudi, da ne bi bila odvisna, da bi pridobila svojo svobodo. On je tisti, ki nas nenehno spodbuja."

"Albertova vztrajnost in njegov duh, ki stremi k nenehnemu samoizpopolnjevanju in svobodi, odtehtata vse moje napore," pojasnjuje Elisenda. Priznava, da je bil to eden najtežjih izzivov, s katerimi se je doslej soočila.

Po njenih besedah se "vse skupaj resnično izplača, ko opazujem Alberta, kako sam zapusti svojo cono udobja in se s Xabatom sprehaja po ulici."

Krojač Emilio pa pravi, da ga je ta izkušnja spremenila in da si zdaj iz dneva v dan z veseljem še naprej prizadeva za izboljšanje povodca in oprsnice, ki ju Alberto uporablja pri svojem psu, ter da ju vsak dan prilagaja njunim potrebam.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.