Družina z devetimi otroki je skozi težko preizkušnjo začutila Božji dotik

Maria Todolí in Josep Ardit  sta zakonca iz Španije. Imata 13 otrok: devet – osem deklet in en fant – jih razposajeno skače naokoli, ena deklica je na poti, trije pa so še pred rojstvom odšli k Bogu.

Božični večer 2021 so preživeli čudovito. Medse so sprejeli tudi novinarje valencijske televizije in z njimi delili košček svojega idiličnega praznovanja. Naslednji dan pa se je zgodilo nepričakovano.

Maria, ki je bila v petem mesecu nosečnosti, se je na božični dan začela počutiti zelo slabo. Vse se je zgodilo zelo hitro in je bilo za družino zelo zastrašujoče. Do večera je Maria že težko dihala. Zbolela je za covidom. Drugega januarja jo je mož Josep odpeljal v bolnišnico. Ko se je tisto noč vrnil domov, so mu na misel prišle besede iz psalma 97: "Oblak in mrak ga obdajata."

Marijino zdravje se je iz minute v minute slabšalo. Njeno življenje in življenje deklice Caterine, ki jo je nosila, sta bili ogroženi. Maria se je zaradi bolezni dušila. Zdravniki so se zato odločili, da jo premestijo v bolnišnico La Fe v Valencii, kjer so jo takoj premestili na intenzivno nego.

Čez noč se je Josepov svet sesul. Mislil je, da bo Maria umrla, bal se je, kaj bo z njunimi otroki. Takrat pa je v srcu začutil gotovost, da je Bog njegov Oče, pa tudi oče njegovih osmih hčera in sina Josepa, in če bi Maria in Caterina umrli, bi ju spet videli v nebesih.

V teh težkih okoliščinah je bila prisotna skušnjava, da bi mislil, da Boga ni ob njem ali pa mu želi škodovati. Toda ta situacija je v njem povzročila pravo spreobrnjenje. Če je pred tem živel zase, je sedaj začel živeti za Jezusa Kristusa, iz hvaležnosti.

Josep pravi, da je bil žalosten, ker je bil sebičen, bal se je trpeti, imel je veliko grehov. "Nisem hotel grešiti. Želel sem ljubiti Jezusa Kristusa in druge, ker vem, da je to resnica, vendar se nisem mogel znebiti svoje grenkobe."

Potem pa je Josep začel snemati posnetke in jih pošiljati prek WhatsAppa, da bi ljudi obveščal o Marii in Caterini. Ljudje so se začeli povezovati v molitvi, posnetki pa so se širili naprej. Na tisoče ljudi po vsem svetu je molilo in še vedno moli zanje.

Ker pa se Marijino stanje ni izboljševalo, se ni zmogel zahvaljevati. "Ta moški iz Londona mi je ves čas govoril, naj gledam z očmi vere, da je Maria ozdravljena, čeprav medicinski podatki tega še ne potrjujejo. Tisti večer sem šel k maši s tremi najstarejšimi otroki. Bil sem poln grenkobe in žalosti, nato pa sem se v solzah odpravil k spovedi. Ko sem prišel domov, sem se začel zahvaljevati za vsako hčerko, za sina Josepa, ženo in Caterino, za toliko vsega, kar sem prejel."

Kljub temu, da je bila Maria še vedno intubirana, se je v hišo vrnilo veselje. Josep je čutil, da mu je spoved spremenila življenje. Začutil je močno ljubezen do Jezusa.

Četrtega januarja je Maria prejela zakrament bolniškega maziljenja in sveto obhajilo. V Španiji božična darila tradicionalno prinesejo modri na praznik Gospodovega razglašenja. Josep in njegovi otroci so imeli letos posebno željo. Na mizo so postavili ikono Device Marije in molitev sv. Terezije, kateri so se v svojih molitvah radi priporočali. Modre so v pismu prosili, naj jim prinesejo vrtnico upanja te svetnice.

Ko se je šestega januarja Josep z otroki odpravil na koledovanje, še ni poznal rezultatov zadnjih preiskav. V stiski so vsi jokali, Josep pa se je v molitvi obrnil na Marijo. Ko so se vrnili domov,  jih je pričakal šopek vrtnic in sporočilo treh krajev.

"Vedel sem, da nas bo [sv. Terezija, op. a.] za vedno znova združila v nebesih, vendar sem jo z vero prosil, naj nas še enkrat združi, preden pridemo tja. In tako je bilo: petega zjutraj je krvni test pokazal, da so ji levkociti začeli naraščati in je zato bolezen popuščala. Moja mati je doma naključno odprla Sveto pismo in našla evangelij z Jairovo hčerko, kjer je Jezus Kristus rekel: 'Ni mrtva, spi.' Zakramenti so učinkoviti!" pravi Josep odločno.

Maria je nekaj dni po odhodu z oddelka za intenzivno nego poslala videoposnetek, v katerem je povedala, da je videla okostnjake na konjih, ki so jo vodili v smrt. Rešili so jo angeli. Nekateri so mislili, da se ji je to sanjalo ali pa da je na ta način metaforično povedala, kar se ji je zgodilo.

Maria pa je povedala: "Res je, vendar se mi ni sanjalo. To sem živela v svojem telesu, tako kot pravim. Že v bolnišnici, preden sem bila na oddelku za intenzivno nego, sem čutila, da vse poteka zelo hitro. Bila sem na konju s polno hitrostjo, obkrožena z okostnjaki, ki so jezdili okoli mene in me vodili v smrt. Želeli so me spraviti v obup. Nato so prišli drugi jezdeci, ki so bili angeli, in so me osvobodili ter me rešili smrti. Ko mi je Josep povedal, kaj se je zgodilo, sem razumela, da so bili ti angeli vsi tisti, ki so molili. Vem, da se sliši kot vestern film, vendar sem ga živela z odprtimi očmi."

Nato je Maria nadaljevala z zgodbo: "Še vedno sem bila pri zavesti, nič več intubirana, ko sem občutila neizmerno veselje. Bila je tako velika ljubezen, da je bila nevzdržna. Jezus Kristus me je ljubil in napolnil moje srce z ljubeznijo. Vsem, znanim ali ne, sem se želela samo vreči k nogam in jih poljubiti, ker jih je ljubil Jezus Kristus. […] Ta ljubezen je prišla od Boga – ker vem, kdo sem, in nič od tega ne prihaja od mene. Če mi ne verjamete, vprašajte tiste, ki me poznajo."

Maria je veliko dni preživela na robu smrti. Dvakrat je bila intubirana, nato je dobila še bakterijsko okužbo, zato je bil njen imunski sistem zelo šibek. Čeprav telesno okreva, se je je bolj dotaknilo spreobrnjenje, ki sta ga med njeno boleznijo doživela oba z možem.

Maria pojasnjuje, da je bila njena bolezen čas očiščevanja. "Zelo sem ponosna in preveč upoštevam svoje mnenje. Nenehno obračam stvari v glavi, vse sodim in kritiziram in zaradi tega sem zelo trpela. Toda Gospod me je s tem dogodkom in svojo milostjo oblekel v nekaj novega: v preprosto življenje."

Josep je spoznal: "Naredil sem nekaj takega, kot je babilonski stolp, ljubil sem denar, uspeh, dobro počutje itd. in v naši hiši se nismo razumeli, kot uči Sveto pismo. Ves ta stolp se je z Marijino boleznijo podrl, ostala je samo vera. Vera v Jezusa Kristusa je spremenila naše življenje in tudi ozdravila Mario in Caterino po rokah nekaterih fantastičnih zdravnikov."

Pred to preizkušnjo je želel Josep nadzorovati vsak svoj korak, vse je želel zavarovati, biti prepričan, da njegovi otroci ne trpijo in da jim nič ne manjka. "V teh dneh sem izkusil negotovost življenja, kar je zame pekel. In v tej negotovosti, da ne vem, ali bosta moja žena in hči živeli, sem bil z Jezusom Kristusom. Rekel mi je: 'Ali hočeš živeti tukaj z mano, hoditi, kamor ne veš, živeti v Božjih rokah in ne v svojih?' In kar je bilo zame pekel, je zdaj postal kraj ljubezni z Gospodom."

Josep pravi, da je bil pred tem sebičen. "Ljubil sem svojo ženo, ker sem se zaradi ljubezni do nje počutil dobro. Prišlo je trpljenje bolezni in že samo misel nanjo je bila srce parajoča, a spoznal sem, da jo ljubim na drugačen način, na nov način. Razumel sem, kaj pomeni ljubiti v trpljenju. Trpljenje sem daroval zanjo in za Kristusovo ljubezen."

Nato je pomislil: "Vsak dan jo bom ljubil tako, tudi če umre. Lahko jo ljubim v tej novi dimenziji, trpim zanjo, sprejemam dogodke, ki jih Bog dopušča v mojem življenju."

28. januarja 2022 so Mario Todoli končno odpustili iz bolnišnice. Družina je hvaležna, da so znova skupaj, hvaležni so za vse, ki so molili zanje, in hvaležni so za Božji dotik, ki so ga začutili med to težko preizkušnjo.

Medtem ko še okreva, Maria pravi, da ji nekateri pravijo, naj zdaj vse pozabi. "Pozabiti vse? Nočem! To Gospodovo besedo želim ohraniti za vedno kot pečat na svojem srcu."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je najprej objavila španska izdaja Aleteie.