“Vrednote spoštovanja, sodelovanja in skupnosti so danes aktualne bolj kot kdajkoli”

Opis diplomirana kulturologinja bi bil za njeno osebnost nesprejemljivo preozek. Maja Lampret kulturo dejavno živi in udejanja že od otroških dni. V zadnjem času tudi ali pa še posebej kot direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Prijetno domače iz Ivančne Gorice. Z nasmeškom, a odločno stopa po poti povezovalnosti in sodelovanja. Po zgledu čebel, s katerimi ima v zadnjem času veliko opravka. Zakaj? In kaj imajo čebele s kulturo? Preberite v intervjuju.

Kakšna kultura je za vas "kul" – všečna, pristna, izpolnjujoča?
Kultura, ki je spoštljiva, ki nagovarja ljudi, jih spodbuja, je pozitivno naravnana. Že med študijem kulturologije mi je bila kultura predstavljena z različnih vidikov, zdaj jo spoznavam skozi delo, izkušnje, ljubiteljstvo, prostovoljstvo in službo. Kulturo zame predstavljajo vse zvrsti umetnosti, ki so dragocene in pogosto predstavljajo ogledalo družbi. Kultura je tudi način življenja, skupek vrednot in vedenja.

Prav je, da je kultura včasih tudi kritična. Po drugi strani pa je kultura vezivo družbe, njeno lepilo, ki bogati, spodbuja rast in razvoj. To še zlasti velja za ljubiteljsko kulturo, ki povezuje kraj. Vsak, ki je pripravljen nameniti svoj čas ljubiteljski kulturi, to počne za skupno dobro, kar se mi zdi izjemno dragoceno. Če ljubiteljska kultura živi, je to dober kazalnik, da je ljudem mar, da je življenje v nekem kraju bolj prijetno.

Rada bi izpostavila tudi kulturo vsakdanjega življenja in odnosov. Zelo pomembno se mi zdi, da imamo ljudje kulturo spoštljivega komuniciranja, prijaznosti, da se sprejemamo med sabo kljub različnosti.

 "Utapljamo se v informacijah, željni smo modrosti," je pred kratkim napisal moder mož. Kako ločiti zrnje od plev v poplavi možnosti?
Bolj ko je človek kulturno ozaveščen, lažje loči zrnje od plev. Bolj ko si razgledan, odprt, bolj ko spoznavaš druge, lažje presojaš. Med tem, kaj je zame sprejemljivo in kaj ne, postavljam mejo spoštljivosti. Tudi pri umetniškem izražanju. Kar pa ne pomeni odsotnosti kritičnega mišljenja. A je pomembno, kako se to podaja. Pri sobivanju različnosti navkljub so nam zelo lep zgled čebele.

Pogovarjava se prav v pred kratkim odprti Hiši kranjske čebele v Višnji Gori, starodavnem mestu, ki je v preteklosti pozdravilo velike može slovenske zgodovine in literature. V njej je pogosto nastopala tudi čebela. Zakaj se, poleg marljivosti, Slovenci z njo še posebej radi identificiramo?
Čebela je v slovenski literaturi in kulturi od nekdaj simbol samih lepih vrednot: spoštovanja, sodelovanja, pripadnosti, odgovornosti in skupnosti. Vrednot, ki so danes aktualne bolj kot kdajkoli. Čebela npr. ne more živeti sama, zato živi v odlično organizirani skupnosti, ki jo imenujemo družina.

V vsaki čebelji družini so matica, delavke in troti. Vsak član družine je nujno potreben in prav vsak opravlja natančno določena dela. Čebela je tako poleg marljivosti tudi dober zgled urejenosti in organiziranosti. Ne gre pa prezreti tudi njenega pomena za človeka in naravo.

Čebele namreč opravljajo še izjemno pomembno vlogo opraševanja, od česar je odvisna tretjina pridelane hrane na svetu, pomagajo pri ohranjevanju biotske raznovrstnosti, so pomemben kazalec stanja v naravi in še mnogo drugega. Čebele so bile v preteklosti v zgled in v navdih številnim in želimo si, da bi vsak obiskovalec ob vstopu v Hišo kranjske čebele začutil utrip skupnosti in zgled čebel.

Koronačas še potencira delitve. Če gre soditi po nekaterih družbenih omrežjih, se zdi, da smo v večno trajajočih besednih vojnah. Žaljivk mrgoli. Kje lahko najdemo nujne zglede za zasuk miselnosti in dejanj?
Na našem območju imamo izjemno kulturno dediščino. Številne pisatelje in urednike, ki so se trudili, da se je slovenski jezik ohranil. Ki so bili za svoj čas inovatorji, tudi v literarnem smislu. Vsa ta dediščina je vedno znova navdihujoča.

Če izpostavim samo Josipa Juričiča, ki je bil zelo povezovalen, pozival je k domoljubju, spoštovanju kulturnega zaklada naših prednikov ter skrbi za slovenski jezik in kulturo. Ljubezen do jezika in kulture pa pomeni tudi ljubezen do naroda in skupnosti, kjer nekdo živi. Marsičesa se lahko učimo tudi od naših prednikov.

Po eni strani beremo ogromno, predvsem na spletu, a pogosto je to površinsko, hitro, hlastajoč za novimi informacijami, ne da bi se poglobili. Kako lahko presekamo to protislovje?
Pri nas smo se na lokalni ravni zelo povezali. Postali smo branju prijazna občina. Jurčičev pohod smo nadgradili v literarni pohod. Kjer je le mogoče, občina v sodelovanju s knjižnico, vrtci in šolami usmerja k branju. Kakovostni bralci so posledica dobre vzgoje, ki branje spodbuja in jih motivira.

Če se vrneva k zrnju in plevam: z več branja si širiš obzorja in to dvoje lažje uspešno ločuješ. Bralne spodbude se morajo začeti že zelo zgodaj. Otrokom je treba sporočiti, da so na branje lahko ponosni, da je branje kul, ne pa da si kul lahko le s tablico. :)

Kje je prava mera med kakovostjo in komercialo, med priljubljenostjo, ki je tudi tržno bolj zanimiva, in med vsebinami, ki zanimajo manj ljudi?
Treba je iskati vmesno pot. Kultura mora nagovarjati čim širši krog ljudi. Njena funkcija je izobraževati, predramiti posameznika, hkrati pa tudi razveseljevati in včasih zabavati. Zato je prav, da imamo široko ponudbo kulturnih vsebin profesionalne in ljubiteljske produkcije. Kultura ne sme nikoli izključevati, ampak povezovati različne skupine in dele naše družbe. Tu je njena moč. Kultura je odlično vezivo in zato nujna za obstoj družbe.

Kako se kosate z izzivi vodenja pomembnega in vzpenjajočega se zavoda v kraju?
Z uspešnimi evropskimi projekti, Jurčičevo domačijo, Hišo kranjske čebele in drugimi nalogami ter dosežki zavod raste. Moj način je, da to, kar želim od sodelujočih, najprej zahtevam od sebe. Nujni so spoštljivi odnosi, povezanost v ekipi.

Imamo jasno vizijo. Želim, da imajo zaposleni možnost uresničevati svoje ideje in tudi sami rasti. Menim, da dober vodja mora svoje področje poznati do potankosti, slediti zastavljenim ciljem, hkrati pa spodbujati, da člani ekipe predlagajo svoje ideje. Imamo dokaj mlado ekipo, ki se je zelo zagnano lotila svojih nalog.

Smo javna služba, vedno poudarjam, da smo v službi ljudi, zato, da obiskovalcem olajšamo, polepšamo življenje, prinesemo kak nasmeh s prijaznostjo in dobrimi vsebinami. Nismo tu zato, da po osmih urah odkljukamo svoj delovni dan, ampak da iščemo načine, kako se približati ljudem. Ne le turistom, tudi lokalnim prebivalcem. Imamo super krajane in sosede, s katerimi smo odlično začeli sobivanje. Lokalni prebivalci so prvi ambasadorji turistične in kulturne ponudbe.

Bili ste animatorka, mladinska voditeljica, udeleženka številnih duhovnih vaj in še kaj. Kako vam izkušnje iz tistih dni pomagajo v vašem poklicnem udejstvovanju?
Sestra Rebeka je bila zame vrhunska šola. :) Vera mi je zelo veliko dala. Animatorske izkušnje so izjemno dragocene. Naučila sem se sprejeti marsikatero odgovornost in nalogo. Vera je zame milost in dar, ki pomaga živeti, razumeti, da v življenju pomagajo razni izzivi, za katere morda ta trenutek ne vem, zakaj so dobri. A vedno za nekaj so. Vse to me uči ponižnosti.

Ne v smislu, da nastavim še drugo lice, ampak v smislu, da se zavedam, da ne vem vsega, da potrebujem preizkušnje, bodisi na osebnem bodisi na poslovnem področju. Z izzivi rastemo – kljub brbotanju nemira, občasnemu stresu in nenehnemu učenju. Tudi v službi rastemo kot ekipa in posamezniki.

Zato je zame pomembno, da si prisluhnemo, pazimo drug na drugega, vprašamo, če česa ne vemo ali znamo. Predvsem pa so me izkušnje animatorstva in podobnih dejavnosti zgodaj naučile, da je predstava, da je vera za "zafrustrirance" ali "ovce", zgrešena. Vera v življenje prinaša veselje, trdnost, zaupanje. Z njo je lažje živeti. Tudi zato po svojih močeh z veseljem sodelujem v župniji.