Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Izrednemu profesorju dr. Sebastjanu Kristoviču, strokovnjaku s področja vzgoje in profesorju na fakulteti Alma Mater Europaea – ECM, ki je skozi t. i. ustvarjalno-doživljajske tabore popeljal več tisoč otrok, smo postavili nekaj perečih vprašanj o opremljanju otroka za življenje.
Profesorji na srednjih šolah pravijo, da se današnji dijaki v primerjavi s predhodniki večkrat sesujejo ob stresnih trenutkih, da so "mehkužnejši". Kje je razlog?
To opažamo tako pri delu z otroki kot tudi z mladostniki, študenti in celo s srednjo generacijo. Otroci in mladostniki niso več zmožni na dostojanstven, pokončen način prenesti ter predelati negativne izkušnje. Glavni vzrok je v nekakšni obsedenosti staršev po nenehnem izpolnjevanju otrokovih želja in potreb. Krivdo za nastalo situacijo nosi tudi stroka, neustrezne smernice ter nestrokovno delovanje vzgojno-izobraževalnega sistema. Ko na predavanjih vprašam starše, kaj bi naredili za svojega otroka, vsi v en glas odgovorijo, da vse. A to, da skorajda vse delajo namesto njih, ni stvar pristne starševske ljubezni.
Nujno potrebno je ločiti, kaj je ljubezen in kaj je vzgoja. S temi ravnanji jim na nezavedni ravni sporočamo, da se nam ne zdijo sposobni in da ne verjamemo vanje. Na ta način jih vzgajamo za odvisnost od staršev. Sinovi se tako ne morejo ločiti od svojih mater in ne morejo razviti identitete moškosti v razmerju do ženske.
Že v predšolskem obdobju jim starši pomagajo pri zavezovanju vezalk ali jim kupujejo čevlje na ježke – te bi morali zakonsko prepovedati. Starši so pretirano obremenjeni s tem, da otroka varujejo pred vsakovrstnimi negativnimi izkušnjami, npr. pred prepirom s prijateljem ali slabo oceno. Po drugi strani pa otroke pretirano hvalimo. Zaradi vsega tega jih oropamo mnogih dragocenih in nujno potrebnih izkušenj. Otroci si ne morejo izgraditi zdrave samozavesti, samopodobe in odpornosti pred negativnimi izkušnjami.
Naši zanamci morajo vedeti, da se je za uspeh treba potruditi, potrpeti, zavihati rokave. Ojačati moramo njihovo osebnost, jih naučiti vztrajati in jih pripraviti za življenje. Mi pa jih pripravljamo na življenje, kjer ni treba delati in kjer vse zlahka dobiš.
Je morda krivo to, da za naše starše mnogi niso bili nikoli dovolj dobri?
Delno je v tem nekaj resnice. Nihalo niha iz enega ekstrema, torej iz slepe avtoritarnosti ("ker sem jaz tako rekel") v drugega, torej v permisivnost. Sedaj pa se pojavlja še tretji ekstrem, ko starši "grabijo" instant vzgojne rešitve marketinških "strokovnjakov", v smislu "če vas otrok ne uboga, naredite to in to in bo vse drugače". Starši morajo pri sebi razčistiti s svojo starševsko identiteto in biti v stiku s svojo očetovsko in materinsko vlogo ter avtoriteto. Vzgoja ni znanost.
V šolah se bije bitka za ocene in za točke, ne za znanje. Kako se tak sistem obnese, ko mladi pridejo na delovna mesta?
Ocene so v redu, a treba je imeti realen odnos do njih. Nekomu gre dobro matematika, drugemu slovenščina. Ocenjevanje pred 30 leti je bilo boljše kot danes. Otrok mora vedeti, pri čem je, in se zavedati, da ne more biti najboljši na vseh področjih. Danes obstaja obsesija, da morajo biti vsi nadarjeni in genialni.
Pri znanju in ocenah je pomembno, kaj bodo mladi naredili iz svojega življenja. Treba je delati s predanostjo in zagnanostjo. A sodobni mladi ne bi delali. Vsi so dovolj pametni, manjkajo pa jim vztrajnost, disciplina in delovne navade. To je recept za uspešno življenje. Tudi v zakonu ali na delovnem mestu je treba vztrajati in se prilagajati. Ogromno težav na delovnem mestu predstavljajo odnosi.
Je težava v odsotnosti očetov?
Moški so velikokrat odsotni ali fizično ali na odnosni oz. čustveni ravni. Zdi se, da sodobni moški ne ve več točno, kaj pomeni biti moški. Moški naj bi bil steber družine, ki vzpostavlja temeljno varnost. Je opora otrokom, da se ob njem brusijo in učijo ljubezni ter dostojanstvene drže. Sina ne zanima toliko, kaj oče ima, temveč kaj on je kot oseba in ali je lahko nanj ponosen oz. kakšen ima odnos do njegove mame. Všeč mi je misel filozofa Edmunda Husserla: "Oče lahko za otroka naredi največ, če ljubi njegovo mamo."
A dogaja se začaran krog: permisivne mame otroke navezujejo nase (npr. dojenje več kot leto dni ali spanje otrok v zakonski postelji). Dandanes nekateri starši celo želijo zakonsko posteljo preimenovati v družinsko posteljo. Med drugim to gre tudi na škodo partnerskega odnosa. Moški se posledično umikajo v gostilne ali hobije in postajajo "polprofesionalni" športniki, tečejo maratone, skratka, ni jih tam, kjer bi morali biti. Mame tako pogostokrat postanejo čustveni partner svojega otroka. Raziskave kažejo, da slovenski otroci, še posebej sinovi, ne zmorejo oditi od svojih mam, saj so jih te prisesale nase.
Kdaj zunajšolske obveznosti postanejo prepogoste?
Danes moramo postati varuhi otrokovega otroštva. Do drugega razreda otrok ne bi smel imeti nobene dejavnost. V predšolskem obdobju mora imeti čas, da se doma v miru lahko sam zaigra. To je obdobje pravljic, domišljije, sproščenosti in namišljenih prijateljev, da se otrok lahko bivanjsko zasidra.
Otrok si na nezavedni ravni vedno želi ugajati svojemu očetu. Dogaja se na primer, da s tem, ko brca žogo, dobi vso pozornost in navdušenje očeta, ki v njem vidi novega Ronalda. Otrok zato želi trenirati nogomet in že kot petletnik obiskuje treninge.
Ob tem pa starši vzdihujejo, da so nenehno v vlogi taksista, ki svoje otroke nenehno vozijo na različne dejavnosti. Čez 10 ali 15 let pa praviloma vsi vse te dejavnosti opustijo. Imamo pa generacije iztrošenih, melanholičnih in apatičnih najstnikov, ki jim do ničesar več ni. Ker so se iztrošili. Bi pa ravno v tistem obdobju morali tekati po igriščih in trenirati – mi jih pa ravno v najobčutljivejšem obdobju dolge ure prepuščamo otopelemu zrenju v različne zaslone.
Zelo pomenljivo je, da na Nizozemskem do 12 leta rečejo, da se nogomet igrajo, šele po tej starosti ga začnejo trenirati in igrati.
Glede pogostosti dejavnosti naj starši presodijo, ker so oni tisti, ki ga najbolje poznajo – recimo glede na njegovo energičnost, karakter, kako mu gredo šolske obveznosti ipd. Za živahnega otroka je gotovo koristno, če ima športno aktivnost dva- do trikrat tedensko. Mora pa imeti tudi nekaj neorganiziranega časa zase.
Nekateri starši se z otroki ne igrajo, drugi so morda preveč vključeni. Kje je zdrava mera te vključenosti?
Čim manj. Včasih se starši z otroki sploh niso ukvarjali, kar seveda ni bilo dobro. Danes pa je trend obraten in je tega pretiranega ukvarjanja z otroki preveč. Svetoval bi, naj se z otroki igrajo priložnostno, naj kaj skupaj počnejo, naj gredo skupaj na sprehod ipd. Namen tega je, da otrok vzpostavi odnos s starši, prek katerega se počuti varnega, se staršem lahko odpre in zaupa.
Odnosi se vedno gradijo na posreden način, preko navzočnosti in bližine. Težko ga bo zgradil neki karierist, ki ga ni nič doma in z otrokom nima odnosa.
Če pa bo npr. dekle odraščalo v družini, kjer je oče navzoč in prisoten ter bo z njo ohranjal stik od majhnega, bo imel ta odnos povsem drugo dimenzijo.
Malo za šalo malo zares, velikokrat svetujem, da se naj žena raje več ukvarja s svojim možem, mož pa s svojo ženo.
Kako naj si otroci v šoli pridobijo "status" med sošolci, če so ti materialistično usmerjeni in poveličujejo le najnovejše pametne telefone?
Do statusa gotovo ne prideš, če cel dan buljiš v zaslon in igraš igre. Na šolah za starše dajem veliko poudarka temu, kako zasloni in socialna omrežja negativno vplivajo na duševno zdravje, depresijo, anksioznost, samopoškodovanje, kognitivne sposobnosti in še in še. Glavni izziv ni, da otrokom odvzamemo zaslone, temveč kaj jim bomo dali namesto njih.
Zasloni so prišli zato, ker v družini ni nečesa, kar bi moralo biti. Otroci potrebujejo odnosne in doživljajske vsebine, življenjski smisel ter izkušnjo lepote življenja in ljubezni, ne pa da nenehno nemo zrejo v zaslon. Družina naj svojemu skupnemu času nameni druge smiselne doživljajske vsebine, prek katerih si bo otrok lahko izgradil zdravo samopodobo in samospoštovanje. Tako bo lahko v ponedeljek prišel v šolo in povedal, da je bil npr. v živalskem vrtu v Schönbrunnu in tam videl žirafe, nosoroge, zebre, ... Drugi pa bo povedal, da je ves vikend igral na tablici. Kaj je bolj zanimivo?
