Od trpinčenega otroka do športne zvezdnice: “Dokler se boriš, si zmagovalec”

Za zgodbo Roze Kozakowske je svet prvič slišal, ko si je 32-letna Poljakinja na paraolimpijskih igrah v Tokiu priborila dve medalji, srebrno in zlato, ter podrla svetovni rekord v metanju kija. Ko je sedela na stopničkah zmagovalcev in iz zvočnikov zaslišala poljsko himno, so se ji uresničile njene največje sanje.

Šport ji je bil blizu že od malega. "Daje mi moči za boj, veselje," pravi. Šport je tisti, ki jo ohranja pri življenju.

"Zavedala sem se, da v primeru osvojene medalje ne bom dokazala zgolj sebi, temveč tudi celemu svetu, da sem vredna kot človek, kljub razmeram, v katerih sem bila vzgojena, in kljub življenju, ki sem ga imela pred tem." Njen moto: "Dokler se boriš, si zmagovalec."

Odraščala je v zelo težkih razmerah, v skrajni revščini, trpela je nadlegovanje očeta, ki je zlorabljal svojo družino.

Kot otrok je večkrat slišala, kako so jo imeli za "smeti in sranje". Ni smela sedeti na kavču, brati, dihati. Oče jo je pretepal do nezavesti in ji grozil z nožem. Ko je nekega dne kot obetavna mlada atletinja zmagala na športnem tekmovanju, ji je s sekiro ranil koleno. "Želel si je, da ne bi mogla več hoditi. Toda, kot vidite, še vedno lahko, ni mu uspelo," pravi.

Pozimi je bežala iz hiše v nogavicah in se skrivala na podstrešju, kjer je spala v smučarski obleki, na senu. Čakala je na dan, ko bi jo oče ubil.

Nazadnje je bil zaradi družinskega nasilja obsojen na leto in osem mesecev zapora. Toda ko se je vrnil, je bilo doma še huje.

Ko je imela osem let, je bila že tako šibka in sita vsega, da je začela prositi Boga, naj jo vzame k sebi. Mislila je, da ni vredna niti zmožna izpolniti svojih sanj.

Toda ko je pogledala v nebo, je v srcu zaslišala glas: "Zmoreš! Če ne ti, kdo drug? Toliko si preživela … Zdaj si v trenutku velike žalosti in zloma, a iz njega boš prišla še močnejša."

Rose je močnejša. Ko ji začnejo pešati moči, si vzame trenutek odmora, nato pa spet vstane. Niti nevroborelioza, za katero je zbolela po ugrizu klopa, niti endometrioza je nista premagali, kot tudi ne boleča preteklost.

"Lahko sem vir moči za mnoge ženske, ki se počutijo nemočne, ko jih nekdo prizadene," pravi. "Ženske, ki niso samo modre, močne, ampak tudi lepe. Nihče nima pravice pljuvati po njih, reči, da niso nič vredne. Prišlo bo do krize, zloma – tudi sama sem ga imela. (…) Vedno pa pravim, da je življenje potovanje. Na tem potovanju sem kljub vsem svojim težkim preizkušnjam res srečna popotnica."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.