Tudi če vam vaša zaposlitev ni všeč, je lahko v skladu z Božjim načrtom

Morda ste že slišali znamenito prispodobo o treh kamnosekih. Mimoidoči jih vpraša, kaj počnejo.

Prvi, ves utrujen in naveličan, odgovori: "Klešem in razbijam kamenje." Drugi, ki opravlja enako delo, vendar z malce več žara, pojasni: "Delam, da zaslužim za preživetje." Tretji, ki kleše kamenje z enakim orodjem in enako tehniko kot njegova sodelavca, pa navdušeno in z nasmehom na obrazu odvrne: "Gradim stolnico!"

Če opravljate delo, ki vam ni preveč pri srcu, se morda prepoznate v prvih dveh kamnosekih. V tem primeru vas bo morda razvedril svetopisemski očak Mojzes.

Vsi poznamo zgodbo o Mojzesu, velikem starozaveznem preroku. Toda morda se nam —zgrešeno — zdi, kako je njegova izkušnja tako zelo daleč od naše, da iz nje ne moremo izpeljati nauka za svoje življenje. Pa si na kratko osvežimo spomin o osrednjih dogodkih v njegovem življenju …

Potem ko ga posvoji faraonova hči, ker ga je morala njegova hebrejska mati skriti, da je sploh preživel (2 Mz 1; 2 Mz 2), Mojzes preživi otroštvo na faraonovem dvoru. Deležen je bil izvrstne izobrazbe. Učil se je matematike, astronomije, kemije in hieroglifov. Na dvoru je bil "osebnost", katere usoda v egiptovskem vladajočem razredu se je zdela natančno začrtana.

Toda Mojzes ni mogel pozabiti svojih korenin, niti bednih pogojev svojega ljudstva, ki so ga Egipčani zasužnjili. Nekega dne je naletel na egiptovskega delovodjo, ki je pretepal hebrejskega sužnja. Egipčana je ubil in njegovo truplo skril v pesek. (2 Mz 2,11-12)

Ko je ugotovil, da so njegovo morilsko dejanje že odkrili, je pobegnil v puščavo. Naslednjih štirideset let je pasel drobnico. Njegovo pastirsko prihodnost je zapečatila še poroka s Ciporo, hčerjo midjanskega duhovnika.

Iz razkošnega in slavnega življenja je prešel v bedo in ponižanje. V tistem času je poklic pastirja veljal za manjvrednega v očeh Egipčanov, katerih kulturo je Mojzes prevzel v otroštvu. Delo, ki ga je kot otrok sovražil in preziral, je zdaj postalo njegova vsakdanja zaposlitev, brez kakršnihkoli možnosti za "poklicno preusmeritev".

Za trenutek pomislimo na drugega kamnoseka, ki svoje delo opravlja zato, da zasluži za preživetje. Takšna motivacija sama po sebi žal ne zadošča za izpolnitev naših najglobljih srčnih hrepenenj.

Če se znajdemo v takšnem položaju, se naša srca pogosto zaprejo, otrdijo in izkušajo najrazličnejše občutke, ki nas odvračajo od Boga in notranjega miru: zagrenjenost, zamero, celo jezo na Boga.

Če svoja srca zaupljivo odpremo Bogu in vsako izkušnjo sprejmemo kot priložnost za napredovanje na naši osebni poti svetosti, lahko Bog uporabi tudi najpreprostejšo zaposlitev, da nas še naprej vzgaja in oblikuje.

To je storil z Mojzesom: njegov družbeni padec je uporabil za preoblikovanje njegovega srca in ga pripravil, da je Boga spoznal na prav poseben način. Bog je Mojzesa poslal v puščavo, da bi ga naučil stvari, ki se jih v faraonovi palači ne bi mogel nikoli naučiti.

Izobrazba, ki jo je prejel na dvoru, pa mu je koristila mnogo let pozneje. Ko je bil Mojzes star 80 let, ga je Bog poslal k faraonu, da bi se z njim pogajal o osvoboditvi hebrejskega ljudstva in njegovem izhodu iz Egipta.

S tem je izpolnil svoj poklic "izraelskega pastirja". Vse njegove dvorne in pastirske izkušnje so prispevale k izpolnitvi njegove poklicanosti!

Že res, da smo kristjani spreobrnjeni v Kristusovi ljubezni, toda stvari pogosto sodimo po varljivem videzu tega sveta. Če recimo slišimo, kako svet zaničuje določene poklice, namenjene služenju, in druga hlapčevska opravila, tudi sami zviška gledamo nanje.

Božja pozornost pa je namenjena svetu, ki ni deležen človeške sodbe. Za Boga je najpomembneje, kaj nas spodbuja in kako ljubimo v vsakdanjem življenju, ne pa ugled v človeških očeh.

Kristus nam je pri zadnji večerji pokazal, kako moramo ljubiti drug drugega. Ko je svojim apostolom umil noge, kar so sicer običajno počeli služabniki in sužnji, nam je dal zgled ponižne ljubezni, medtem ko je naznanil svojo smrt na križu. (Jn 13,12-15)

Sveti Pavel nam v svojem Pismu Filipljanom (2,5-11) ponuja zgoščen teološki nauk s povabilom, naj posnemamo Kristusa:

To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij
v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Zatorej prosimo Boga, naj razjasni pogled našega srca, da bi lahko videli tisto, kar vidi On. Naj vidimo svojo zaposlitev, ne glede na to, kako neprivlačna je, kot priložnost, da služimo Bogu in bližnjemu ter da Boga in bližnjega ljubimo z vsem srcem. Prizadevajmo si, da bomo v svetu širili vonj svetosti in upanja, ne pa zagrenjenosti in obupa. Tako nas bodo resnično prepoznali kot kristjane.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.