“Zavedam se, kakšno srečo imam, da je večina obveznosti delo, ki me zelo veseli”

Anjo je od nekdaj zanimalo veliko različnih svari, kar se kaže tudi na njeni bogati akademski poti. Je etnologinja, kulturna antropologinja in umetnostna zgodovinarka. Kot mlada raziskovalka je zaposlena na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, kjer se v sklopu doktorskega študija ukvarja z raziskovanjem plesne kulture Slovencev in z njo povezanimi fenomeni.

Pravi, da je težko le na enem mestu, zato rada pakira in obiskuje nove kraje, kjer tudi dobro jé. Med srednješolsko ekskurzijo na Kreto se je navdušila nad fotografiranjem starih lesenih vrat, z vsakega potovanja pa za spomin prinese par uhanov.  

Poleg hribolazenja, oblikovanje in slikanja z akvareli je v prostem času zelo rada tudi umetniška vodja Folklorne skupine Tine Rožanc – z vodenjem vaj, projektov, plesanjem, organiziranjem in koreografiranjem vred.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Vedno znova si želim, da bi lahko vstala pred sončnim vzhodom. Jutra so čudovita – tako mirna in sveža, cel dan je pred tabo. Spakirala bi kavo in zajtrk ter pred službo šla na en sprehod v naravo, po razgled za nagrado. Toda v resnici skoraj vedno zjutraj namesto sprehoda pritiskam gumb za dremež in potem hitim na pot.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Je to odraz, da čas ni prehitel vseh "to do" opravkov, da si znam vzeti čas tudi zase in takrat se počutim dobro. Čeprav pa sem včasih rada tudi "neurejena" – v dobrem smislu. Skuštrana, blatna, z glino za nohti ali pa zasipana s knjigami, ki bi jih rada prebrala. Kreativni nered in dejavnosti, pri katerih ti ni treba skrbeti, da je vse urejeno, so super.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Hm, verjetno bi tudi tu lahko naštela veliko različnih stvari. Najmočnejša duhovna izkušnja je bil gotovo prehojen Camino (od Bilbaa do Santiaga de Compostela in roba Atlantika) leta 2014. Se veselim trenutka, ko ga bom lahko znova prehodila.

Danes pa, kadar je moja glava polna in ko sem nemirna, mi najbolj pomaga sprehod po gozdu. Tam se umirim, misli spet najdejo svoje mesto in vedno se vrnem boljše volje. Svež zrak, mir, narava sama in fizična aktivnost najbolj pomagajo pri duhovni napolnitvi. Takrat postanem vesela, hvaležna za vse, kar imam in kar sem.

Sem bi prav tako spadala tudi kakovostna knjiga, dober glasbeni album, obisk kakšnega posebnega kraja ali pa dogodka z ljudmi, ki so mi blizu.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Zavedam se, kakšno srečo imam, da je večina obveznosti (raziskovanje, branje, delo z ljudmi) delo, ki me zelo veseli. Nekateri dnevi, tedni, tudi meseci so izredno polni in naporni, vendar se tudi takrat zgodi, da za kakšno uro odklopim in na primer samo ustvarjam. Če nekaj rad počneš in izvira iz tebe, se vedno najde čas za to. In ni mi treba dvakrat reči, da je treba za sladico osvojiti kakšen bližnji vrh.

5. Kdaj ste se prvič srečali s folkloro in kaj vas je pri tej vrsti plesa najbolj navdušilo?
S folklorno dejavnostjo sem se srečala v domači osnovni šoli, kjer je učiteljica Simona popoldanski folklorni krožek vodila kar na velikih šolskih hodnikih, da smo imeli dovolj prostora za ples. Teh let ne bom nikoli pozabila in še danes sem hvaležna za tako kakovostne vaje in prijetne prve izkušnje.

Iz osnovnošolske smo "napredovali" v odraslo Folklorno skupino Plamen iz Škocjana na Dolenjskem, v srednji šoli pa sem se pridružila še Folklorni skupini Tine Rožanc v Ljubljani. In takrat se je začelo – večerne vaje dvakrat tedensko, nastopi na največjih kulturnih odrih v Sloveniji, festivalske turneje po tujini (v Mehiko, na Portugalsko, na Ciper, na Češko itd.).

Kmalu sem začela odkrivati, koliko možnosti za iskanje poustvarjalnega navdiha je v tej zvrsti glasbe in plesa ter koliko neverjetnih spominov, tesnih prijateljstev, organizacijskih veščin in veselja mi prinaša udejstvovanje v folklorni skupini.

6. Zadnjih nekaj let ste umetniška vodja folklorne skupine Tine Rožanc. V čem vidite svoje glavno poslanstvo pri opravljanju te vloge, za kaj si prizadevate?
Izredno težko vprašanje. Verjetno bi pred leti, ob prevzemu te funkcije, odgovorila nekoliko drugače kot danes, vendar sem si od začetka prizadevala za to, da ne bi obtičali na enem mestu, ampak bi vedno znova iskali nove možnosti in poti za naše poustvarjanje. Da bi publiki vsakič znova ponudili nekaj še ne videnega, zanimivega, pa tudi poučnega, radovednega.

Izredno pomembno se mi zdi, da je dejavnost odprta za mlade poustvarjalce (skladatelje, koreografe, kostumografe, raziskovalce, glasbenike, plesalce), ker bo le tako živela in se razvijala naprej, ter da se med seboj čim bolj povezujemo, si pomagamo, sodelujemo pri skupnih produkcijah, raziskovanju in ustvarjanju.

7. Verjetno ste že kdaj od koga slišali opazko, da je folklora nekaj starega in za stare ljudi. S čim bi jih prepričali v nasprotno?
Ponavadi to rečejo ljudje, ki niso še niti enkrat stopili v dvorano neke folklorne skupine ali pa si niso še niti enkrat ogledali kakovostnega nastopa. Koliko energije, znanja, pa tudi "švica" je potrebnega za dobro letno produkcijo, na primer.

Po mojih izkušnjah je folklorna dejavnost še kako odlično področje za mlade, saj ponuja toliko neskončnih možnosti za ustvarjanje, povezovanje, raziskovanje, pa tudi nabiranje in izpopolnjevanje izkušenj na mnogih področjih. Sodobni letni programi so inovativni, vsebinsko premišljeni, plesno in glasbeno izpopolnjeni, tudi multimedijski, in na izredno visokem nivoju, ki pogosto celo presegajo meje ljubiteljske dejavnosti, saj zahtevajo znanje iz mnogih področij (teatra, scenografije, luči, akustike, gibanja, koreografiranja, etnologije in še bi lahko naštevala).

Želim si, da bi si vsak vsaj enkrat kupil karto za dobro letno predstavo folklorne skupine ali pa se udeležil ene izmed vaj in te opazke bi se gotovo znebili.

8. Med študijem ste eno leto živeli v Lizboni, pa tudi sicer radi potujete. Na kakšen način vas je oblikovala izkušnja življenja v tujini in kaj vam potovanja dajejo?
Tik pred odhodom na Portugalsko sem morala poleg poletnih izpitov končati dve diplomi, ravno takrat smo z Rožancem za cel mesec odpotovali na turnejo v Mehiko, urediti sem morala vse za študijsko izmenjavo v tujino, zato je bil zame prvi "šok" kot kontrast takratnemu norenju prav umirjenost portugalskega življenja. Po nekem srečnem naključju sem takoj na začetku življenja v Lizboni odkrila krasno plesno skupnost, ki je plesala t. i. neotradicionalne plese, kakršni so popularni predvsem v Španiji, Franciji in Italiji.

Tam sem se naučila vzeti čas za ljudi okrog sebe – ob prihodu in odhodu so vsakega objeli in si na kratko izmenjali nekaj besed. Nekateri so še danes moji izredno dobri prijatelji. V trgovini z živili v ulici, kjer sem stanovala, so prodajalke na blagajni pokramljale s prav vsakim kupcem, kar se mi je zdelo nekako nenavadno. Tam ob prihodu nisem nikogar poznala in tudi na Portugalskem sem bila prvič, zato je bilo eno leto v Lizboni zame nekaj čisto novega, vsak dan pa korak iz prej vsakodnevnega udobja.

In ravno to se mi zdi čar potovanj – odkrivanje neznanega, okušanje nove hrane, poslušanje drugega jezika, ogledovanje stranskih ulic, pa tudi zavestno biti odprt za spontanost, za nove ljudi ter tudi za take in drugačne izkušnje, ki jih v domači dnevni sobi pač ne dobiš. Oh, o tem bi lahko napisala še nekaj strani. :)

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vem, da je bralcem misel verjetno poznana, ampak meni čisto vedno pomaga, da vztrajam, tudi ko gre vse narobe: "Ne skrbi, vse bo v redu. Če ni, pač še ni konec." Potem grem pa še na en sprehod.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Vsi vemo, koliko izjemnih stvari so ženske naredile skozi zgodovino. Čeprav marsikdaj spregledanih, a zelo pomembnih. Lepo je, ko se vsaka izmed nas trudi opravljati svoje osebno poslanstvo, naj bo to delo, materinstvo ali pa oboje hkrati. In fino se mi zdi, ko se med seboj podpiramo, spodbujamo, izmenjujemo izkušnje in se opogumljamo.

*Kaj vam pomeni adventni čas – imate morda kakšne posebne običaje, s katerimi se pripravljate na božič?
Adventni čas je zame obdobje, ko se tempo nekoliko umiri, ko imam čas za razmislek o iztekajočem se letu, ko po hiši še posebej lepo diši, ko sem še bolj ustvarjalna in ko smo z domačimi še posebej povezani. Vsako leto ta čas izdelujem voščilnice ter jih pošiljam meni ljubim, preizkušajo se novi recepti za piškote, med sprehodi po gozdu nabiramo "sestavine" za venček, predvsem pa smo veliko skupaj.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.