Svetnica, ki je zamudila na sestanek s papežem

Mati Terezija in papež Janez Pavel II. sta se v življenju večkrat srečala, toda eno srečanje prav posebej osvetljuje dejstvo, kako močno je bil v Materi Tereziji navzoč Sveti Duh. Na dogodek so nedavno spomnili pri italijanskem dvomesečniku Miracoli e misteri (Čudeži in skrivnosti) v prispevku Massimiliana Di Paolantonia.

Avtor spominja, kako se je Mati Terezija v avtomobilu vozila proti New Delhiju, da bi tam pozdravila svetega očeta, ko je v nekem trenutku zagledala gobavca, ki je osamljen trpel na robu ceste.

Voznika je prosila, naj ustavi, izstopila iz avtomobila in oskrbela gobavca. Dolgo časa se je pogovarjala z njim, ga tolažila, mu prinašala Božjo ljubezen ter vlivala upanje in pogum. Ko se je znova odpravila na pot, je že zamujala na srečanje s papežem.

Ko jo je eden izmed indijskih kardinalov opomnil, da je pustila čakati Kristusovega vikarja, mu je mirno odvrnila: "Da, vem, toda ob cesti sem srečala Kristusa."

Življenje Matere Terezije je resnično vodil ogenj Jezusove ljubezni. Če je Kristus navzoč v našem bližnjem, če je vsak bolnik Kristus, potem lahko počaka celo papež. Dosti bolj prilagodljivi bi morali biti s svojimi urniki ter času pripisovati drugačen in bolj relativen pomen.

Namesto da mu prepustimo vlogo tirana, zaradi česar se počutimo, da nam stvari uhajajo izpod nadzora, mu pustimo, da nas sili v naglico in brezglavo dirko, bi ga morali izkoriščati dosti bolj plodovito, izpostavljati pomen vsakega trenutka, ga napolniti s smislom in mirom. Če smo podrejeni lastnim urnikom, ne naklonimo niti nasmeha mimoidočemu – ne le na cesti, temveč celo v lastnem domu. Ravnamo tako, kot bi bili sužnji časa in ne njegovi gospodarji.

Šele ko Bogu damo popolno prednost, ko ga postavimo na prvo mesto v svojem življenju in prepoznamo njegovo živo navzočnost v ljudeh okoli sebe, lahko obrnemo smer tega uničujočega načina življenja. Celo ob najpomembnejših dneh, ko imamo službene sestanke, študijske izpite ali predvidene obiske pri zdravniku, se moramo vedno ozirati na pravo uro, ki zaznamuje naš čas, in to je Kristus.

Če priznamo, da je Jezus navzoč v drugih ljudeh, posebej tistih, ki so nam najbližji, ki jih srečujemo vsak dan, in tistih, ki so v stiski, podobno kot Mati Terezija, potem se bomo ob njih ustavili brez občutkov tesnobe in skrbi – celo za ceno, da določene obveznosti preložimo.

Mirno bomo prisluhnili prijatelju, ki se mora nekomu izpovedati, morda sinu ali hčeri, ki nam želi pripovedovati o svojih ljubezenskih težavah, ali pa kolegu v službi, čigar zakonec preživlja dneve v bolnišnici. Kajti tudi tam, vsak dan, srečujemo Kristusa.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.