Kako je Sveti Ciril širil krščansko besedo med arabskimi muslimani na Bližnjem vzhodu

Slovenci Cirila najpogosteje prepoznamo kot bizantinskega misijonarja, ki je skupaj z bratom Metodom v devetem stoletju širil krščanstvo na ozemlje današnje Češke in Slovaške in prvič prevedel krščanske bogoslužne knjige v slovanski jezik – staro cerkveno slovanščino.

Veliko manj poznano pa je, da je Ciril, sicer rojen v grškem in tedaj bizantinskem mestu Solun, zelo verjetno pred tem širil krščansko besedo med arabskimi muslimani na Bližnjem vzhodu.

V Cirilovi hagiografiji, spisani nedolgo po njegovi smrti, lahko beremo, da so Arabci v Konstantinopel poslali povabilo za versko diskusijo o Sveti Trojici. Bizantinski cesar je po posvetovanju s senatom tako skupaj z dvornim tajnikom Jurijem odpravil Cirila k Arabcem.

Ciril je sprejel cesarjevo nalogo z besedami: "Z veseljem grem za našo krščansko vero. Ali je zame kaj slajšega na svetu kot živeti in umreti za Sveto Trojico?"

Hagiografija ne omenja mest ali oseb iz arabskega sveta, v katerega se je odpravil Ciril. Omenja pa, da je Ciril tedaj imel 24 let, kar pomeni, da se je odprava zgodila okoli leta 851 v času vladavine kalifa Al-Mutawakkila, torej v obdobju, ko je bila Samarra – starodavno mesto, ki da te dni najdemo v današnjem Iraku – prestolnica Abasidskega imperija.

Cirilov življenjepisec – ki ostaja neznan do današnjih dni – omenja Arabce kot modre in podučene v "geometriji, astronomiji in drugih znanostih", ki pa so videli Sveto Trojico kot vrsto politeizma, na kar jim je Ciril odgovoril, da so o njej učili že preroki – in da o tem priča celo Mohamed.

Arabci so ga tudi vprašali, kako lahko kristjani upravičijo uporabo vojaških sil, če Jezus uči, da moramo nastaviti drugo lice. Ciril je odvrnil, da kristjani zgolj izpolnjujejo zapoved največje ljubezni – dati življenje za prijatelja (Jn 15,13).

Kot zadnje so Arabski modreci vprašali Cirila, zakaj jim Bizantinci ne izkazujejo takšnega spoštovanja, kot ga je Jezus Rimljanom, nakar je odvrnil, da Kristusov zgled velja zgolj za Rimljane in ne za "Izmaelce".

Glede na strukturo dialoga med Arabskimi intelektualci in Cirilom, ki je zelo blizu drugim tekstom iz tistega časa, ki so obravnavali krščansko-arabske medreligiozne spore tistega časa, zgodovinarji niso zedinjeni v prepričanju, ali je Ciril dejansko šel na Bližnji vzhod ali se je morda njegov življenjepisec naslanjal na podoben tekst. Nekateri menijo, da je Ciril Bližnji vzhod obiskal nekoliko pozneje v svojem življenju.

V vsakem primeru pa je Cirilova hagiografija prvi sedaj poznani slovanski vir, ki omenja informacije o islamu.