Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Hvala za zelo iskreno vprašanje o situaciji, v kateri se lahko znajdemo mnogi, tako v eni kot v drugi vlogi.
Pred odgovornostjo se lahko zavarujemo kot Kajn, ko se spreneveda in dela nevednega, ko ga Gospod sprašuje, kje je Abel. "Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?" (1 Mz 4,9).
Če ničesar ne ukrenemo in ničesar ne rečemo, tega najverjetneje ne naredimo toliko zaradi tega, ker ne bi radi grenili življenja sodelavcu, ampak predvsem zaradi sebe. Ker želimo sebi mir, čeprav moramo zaradi tega zatisniti oko. Zato nas bo odgovornost do podjetja, v katerem delamo, lahko stala nekaj "nemira".
Nekateri ljudje so bolj, nekateri manj redoljubni. Nekateri potrebujejo več zunanje motivacije (nadzora), da redno opravijo svoje naloge. Ravno zaradi takih ljudi je treba vgraditi ustrezen način preverjanja našega dela.
Da morate nekaj narediti, je pokazalo že to, da ste napisali to vprašanje. Lahko poveste vodji, lahko pa se pogovorite neposredno s sodelavko: Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči (Mt 18,15). Obstaja še možnost pisma anonimnih strank.
Pomembno je, kako poveste, ker neposredna kritika je lahko za nekoga preveč brutalna, čeprav vse, kar boste rekli, drži. Tako je v mnogih službah pogosto veliko solz, še posebej pri ženskah, ker si nadrejeni v imenu odgovornosti do podjetja privoščijo zelo neprimeren ton glasu in žaljive besede.
Če nekoga preveč napademo, se bo ukvarjal predvsem z vašim neprimernim napadom, če povemo bolj blago, pa je večja možnost, da se bo ukvarjal z vsebino povedanega. Blagost ne pomeni, da smo neodločni in nepreudarni, ampak čustveno obvladani.
Pogosto so najcenejša izobraževanja v podjetju, če uspe podjetje sproti med zaposlenimi zbrati vsa mnenja, opažanja in predloge za izboljšave. A tega ni vedno enostavno narediti. Pogumno.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
