Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Verjetno je vsak od nas v svojem življenju podal veliko obljub, pa tudi veliko jih je prejel. Nekatere obljube sploh niso uresničljive, nekaterih pa se ne da izpolniti iz čisto objektivnih, zelo razumljivih razlogov. Vsekakor moramo biti zelo pazljivi, kaj komu obljubljamo.
Morda se niti ne zavedamo, da so to zelo resne stvari in da z nepremišljeno obljubo lahko nekoga zelo prizadenemo in porušimo do takrat zelo dober odnos. To sicer obžalujemo, ampak včasih se tega ne da več popraviti. Pogosto tudi ne po opravičilu.
Tako je na primer na neki kmetiji dedek vnuku obljubil, da bo dedoval to kmetijo. Tega se je fant zelo veselil, saj je zelo rad opravljal vsa kmečka dela. Oporoke pa potem niso naredili in po smrti dedka ni bilo nič s tem.
Ko sem se o tem pogovarjala z neko gospo, mi je pripovedovala, kako je pred mnogimi leti deklici, daljni sorodnici, živeči na deželi, kar tako, brez posebnega razmisleka rekla, da jo bo poleti vzela s seboj na morje. Na obljubo je potem čisto pozabila, deklica pa je sanjala o morju.
Šele pred nekaj leti, ko je bila ta gospa že krepko v letih, ona pa tudi, ji je povedala, kako zelo je bila žalostna in razočarana, ker je na obljubo pozabila. Gospa ugotavlja, kako vsa opravičila in iskreno obžalovanje ne morejo izbrisati dogodka, ki ji gotovo ni bil v čast.
Prav takšne pripovedi iz življenja nas opozarjajo, kako moramo biti zelo previdni, ko kaj obljubljamo. Za marsikaj človek že od vsega začetka ve, da obljuba ni uresničljiva in je seveda bolje, da z njo sploh ne računamo. Otrok to težko razume, zato moramo biti prav pri otrocih še toliko bolj previdni in pošteni.
Sicer pa je prav, da smo previdni in pošteni do vseh, ne samo do otrok. Tudi starejši smo za to občutljivi. Če bi zdajle o tem povprašali stare ljudi, bi ugotovili, da so mnogi stari ljudje še po tolikih letih žalostni zaradi nekaterih neizpolnjenih obljub v mladosti. Žal so marsikaj obljubljali tudi starši in tega niso izpolnili.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 37.
