Svojim otrokom vsak dan zastavite ti dve vprašanji

Včasih je resnično težko videti veliko sliko starševstva. Drobne motnje in manjše težave nimajo ne konca ne kraja in zelo preprosto je pozabiti smisel vsega skupaj. Zato sem se domislila dveh vprašanj, ki ju vsak dan zastavim svojim otrokom, in s tem vso družino nenehno usmerjam v tisto, kar je za nas v življenju najpomembnejše.

Velika slika je seveda potovanje proti nebesom, cilj našega zemeljskega življenja. Naloga staršev je, da vzgajamo otroke, ki bodo s pogledom usmerjeni v ta večni cilj. Toda mnogi izmed nas imamo zelo redko priložnost, da se za korak umaknemo in premislimo, ali otroke resnično usmerjamo po poti tega poslanstva.

Še pred nekaj meseci sem bila povsem povožena zaradi zahtev vsakdanjega družinskega urnika in vedela sem, da moram v življenju nekaj spremeniti. Želela sem si poiskati način, da bi to poslanstvo postalo del našega vsakdanjega življenja. Zato sem si vzela nekaj časa za premislek in domislila sem se teh dveh vprašanj, ki ju zdaj vsak dan zastavim svojim otrokom med družinskim obedom.

Ti vprašanji nam vsem pomagata, da smo z mislimi usmerjeni v večjo sliko svojega zemeljskega življenja. Zdaj, ko otroke vsak dan vprašam isto stvar in sta vprašanji že postali del našega družinskega izročila, občutim večjo gotovost, da svoj naraščaj vzgajam z mislijo na stvari, ki so v življenju najpomembnejše.

Upam, da bosta ti vprašanji v pomoč tudi vam! Opravite preizkus: svojim otrokom ju teden ali dva zastavite vsak dan in opazujte, ali se v njihovem odnosu karkoli spreminja na bolje. Ti vprašanji naj bi otroke izurili, da bodo znali poiskati priložnosti, kako vsak dan nekomu pomagati in biti hvaležni, zaradi česar bo vsa družina srečnejša, vaš dom pa dosti bolj miren.

Otroke vsak dan vprašam, kaj so tistega dne storili, da so nekomu služili. Služenje drugim je ena najznačilnejših lastnosti kristjana. Ko otrokom zastavim to vprašanje, jih spomnim, da morajo ves čas iskati načine, kako bi lahko služili bližnjemu, saj jih ta dejanja približajo Kristusu.

Pri tem gre pogosto za drobne usluge. Morda deljenje igrače s sorojencem, pripravo malice za mlajšega bratca, pomoč pri pripravi družinskega obroka, odprtje varnostne zaponke na otroškem avtomobilskem sedežu. Toda ravno te "majhne stvari z veliko ljubeznijo" tlakujejo pot v svetniško življenje.

Za svoje otroke si želim le eno: da bi bili "možje in žene za bližnjega". Služenje drugim življenju daje smisel in namen.

Moja "velika slika" v vlogi starša je vzgoja otrok, ki iščejo priložnosti za služenje drugim, vsak dan, na najrazličnejše načine. Ko zastavim to vprašanje, vem, da misel na služenje poskušamo privzgojiti in spodbujamo tudi v našem domu.

Preverjeno je, da vsakdanje zahvaljevanje človeka resnično osrečuje. Raziskave potrjujejo, kar mnogi med nami vemo že dolgo časa:

V raziskavah pozitivne psihologije hvaležnost vztrajno in dosledno povezujejo z večjo srečo. Hvaležnost v ljudeh vzbuja pozitivnejše občutke in užitek ob lepih izkustvih, izboljša njihovo zdravje, jim pomaga v soočanju s težavami in pri vzpostavljanju trdnih odnosov.

Prednosti vsakdanje hvaležnosti so le eden izmed razlogov, zakaj svoje otroke spodbujam, naj se vsak dan za nekaj zahvalijo. To navado spodbujam tudi zato, ker krepi njihov odnos z Bogom.

To vprašanje moje otroke spominja na vse dobre stvari, ki prihajajo od Boga, in Njemu se moramo zahvaliti za vse te blagoslove. Vsem nam koristi, da si vzamemo čas, vsak dan premislimo o teh blagoslovih in se zanje zahvalimo.

Ti vprašanji sta zelo preprosti. Toda ko bodo minevali dnevi, tedni in leta, ko ju bom vsak večer zastavila svojim otrokom, bodo ti dobivali vztrajno sporočilo: "Bogu se zahvaljujte za vse dobre stvari, ki ste jih deležni. Nato pa blagoslove, ki vam jih naklanja Bog, delite z drugimi, tako da jim služite s svojim časom in darovi."

Goreče molim, da bi moji otroci to sporočilo nosili v srcu vse življenje. Upam, da bom z vsakdanjim spraševanjem v njih utrdila navado služenja in hvaležnosti, da bodo moji otroci tudi dolgoročno usmerjali svoje življenje v ti dve kreposti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.