Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Oratoriji, duhovne vaje, različni tabori: poletni meseci kar vrvijo od dogodkov, ki mlade in otroke kličejo k druženju. Veliko mladih se tako prvič preizkusi v vlogi animatorja, ki pa ni tako preprosta, kot se morda sprva zdi. Animator naj ne bi bil le prijatelj otrok, ampak tudi njihov duhovni zgled in učitelj.
To pa pomeni, da je včasih treba spregovoriti tudi o zahtevnih temah. Težki in morda "kruti" odlomki iz Svetega pisma, teme, povezane s smrtjo, med njimi tudi splav, evtanazija in samomor, vprašanja o družinskem in medvrstniškem nasilju, ne nazadnje pa tudi širše družbenopolitične teme, kot so migracije: to je le majhen delček možnosti, ob katerih lahko tudi izkušenega animatorja prevzame nelagodje.
Ko se z otroki lotimo zahtevne teme, bomo kmalu naleteli na zid, če sami nimamo jasno razčiščenih pojmov. Včasih animator pomisli, da mu ni treba o stvari vedeti veliko, da jo lahko razloži otrokom, in tako ostane pri osnovah, vendar se lahko hitro znajde v zadregi.
Otroci sprašujejo in nemalokrat se zgodi, da imajo mlajše skupine zahtevnejša vprašanja kot starejše; če ne drugega, nas čaka neskončna vrsta "zakajev". Pri mlajših otrocih je zato pomembno, da se animator o temi dobro pouči, pri starejših pa tudi in predvsem, da ima izdelano jasno mnenje, da pozna argumente in protiargumente, ki jih uporabi v pogovoru. Seveda ni treba, da je strokovnjak, tako tudi "ne vem" pred otroki ni prepovedan odgovor. Otrokom boš bliže, če si boš upal priznati, da česa tudi sam ne veš.
Katehez in različnih aktivnosti, ki skupino uvedejo v pogovor o določeni temi, je na izbiro nešteto; pomembno je, da pripravimo uvod. Če se usedemo pred skupino in začnemo: "No, otroci, danes se bomo pa pogovarjali o nasilju!", to ni najboljša ideja; še toliko slabše se lahko konča, če že takoj na začetku pridemo na dan z zapletenimi besedami, npr. da mlajši skupini rečemo, da bomo govorili o migracijah.
Temo načnimo počasi, najprej z uvodno aktivnostjo, nato pa s pogovorom, ki ga začnemo "od daleč". Če se npr. ukvarjamo z zahtevnejšim svetopisemskim odlomkom, lahko za začetek otroke vprašamo, kaj je Sveto pismo, kdo ga je napisal, na katera dela se deli, katere zgodbe poznajo. Odgovori otrok so lahko dobra izhodišča, da pogovor usmerimo tja, kamor želimo; ko otroci odgovorijo na nekaj vprašanj, ki se jim zdijo preprosta, je manj verjetno, da se bodo ustrašili težjih.
Pomembno je tudi, da animator skupino dovolj dobro pozna in ve, za katere udeležence bi bila tema trši oreh, morda tudi zaradi osebnih razlogov, kot je domača situacija, in zato ravna v skladu s tem.
V skoraj vsaki skupini se najde otrok, ki bo trpeče zavil z očmi in godrnjal, da se dolgočasi, pa tudi najbolj zagnanim še posebej v poletni vročini hitro pade koncentracija. Obravnava teme naj bo zato razgibana in naj ne ostane samo pri pogovoru. Ogled kratkega videoposnetka, nekaj minut tišine za osebni razmislek, fotografije, izmišljeni primeri in zgodbe … interaktivnost otrokom zelo pomaga, da določena tema ne ostane nekaj težkega, o čemer se lahko samo pogovarjamo, ampak se jim razkrije v več vidikih.
Pri starejših skupinah še posebej dobro delujejo debate, pri katerih udeležence razdelimo na zagovornike in nasprotnike določene ideje. Take aktivnosti tudi spodbujajo otroke, da se potrudijo misliti s svojo glavo in ne le poslušati, kaj govori animator. Tako se učijo oblikovati lastno mnenje.
Skoraj vsaka aktivnost na poletnih dogodkih – igre, bansi, petje, delavnice, pogovori, deljenje piškotov med malico – od animatorja zahteva strast in navdušenje. S podajanjem zahtevnih tem ni nič drugače. Seveda mora animator ohraniti določeno raven zbranosti in resnosti, da lahko do teme pristopi spoštljivo in je ne prikaže manj pomembne, kot je. Zelo neprimerno bi bilo npr. o splavu ali evtanaziji govoriti brezbrižno ali celo ob tem zbijati šale.
Vendar pa je tisto največ, kar potrebuje, da bo otrokom lahko pustil nekaj za življenje, srce. Pripravljenost, navdušenje, oseben interes za temo, iskrena želja, da bi jo otrokom dobro predstavil. Če je pogovor muka za animatorja, je udeležencem še toliko slabše in verjetno jim bo ostal vtis, da je ta tema nekaj dolgočasnega, o čemer smo se pogovarjali le zato, ker se moramo. S srcem naj se začnejo že priprave, da bo raven navdušenja ostala.
Kot smo že omenili, tudi animator ne more vedeti vsega. Pomembno pa je, da si upa prositi za pomoč, ko česa ne razume, ko se za pogovor ne počuti kompetentnega, ali ko se mu zdi, da je njegovo delo na tem področju neuspešno. V trenutkih dvoma se je dobro obrniti na duhovnega voditelja dogodka, osebnega spovednika ali kogarkoli drugega, ki lahko ponudi duhovno oporo.
Največjo pomoč in najtrdnejši steber pa animator vedno najde pri Njem, pri katerem se vse začne. Če bomo zajemali iz Božje milosti, ne bo zmanjkalo ljubezni do otrok in do animatorskega dela – in vedno, čeprav se nam pogovor vsakič ne bo zdel uspešen, bo otrokom ostalo nekaj, kar bodo nesli naprej.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
