5 trenutkov, v katerih se lahko še posebej obrnete na Marijo

Zagotovo je naša nebeška mati Marija na zemlji storila veliko nadzemeljskih stvari, toda evangeliji poročajo le o nekaterih izmed njih, da bi nam dali namige o tem, kakšno je bilo njeno življenje.

Na poroki v Kani jo na primer dojemamo kot vsemogočno priprošnjico, ki je Jezusa spomnila na to, da nimajo vina. Na križu je videla srce svojega sina, prebodeno s sulico, in prva združila svojo bolečino s trpljenjem našega Gospoda ter nam tako odprla nebeška vrata.

Nenavadno je, da so nekatere podobe iz Marijinega življenja zelo običajne: žena obišče sestrično, da bi ji pomagala pri porodu, njen otrok se izgubi, mati spremlja svojega sina na poroki ...

Zdi se, da ne gre za epizode iz epskega romana, ampak za vsakodnevne dogodke iz življenja katerekoli družine v kateremkoli obdobju. Za temi dogodki, o katerih premišljujemo tudi med molitvijo rožnega venca, stoji ženska, ki je bila spočeta brez madeža izvirnega greha in je vsakdanje življenje doživljala bolj polno.

Vse, česar se dotakne, spremeni v božansko. Je vzvišena kot nebesa in vsakdanja kot kruh. Evangelij in rožni venec nam ponujata premišljevanje o velikih skrivnostih Marijinega življenja: oznanjenja, utelešenja, trpljenja materinega srca, njenega vnebovzetja. Vse to so skrivnosti, o katerih nikoli ne prenehamo razmišljati.

Tudi naša nebeška mati je živela povsem človeško, z enakimi težavami, s katerimi se sami srečujemo vsak dan.

Le kako je ob tem ne bi prosili, naj nam pomaga, ko življenje postane težko, monotono ali žalostno, ko pa se je soočala z enakimi težavami, razočaranjem in žalostjo? Popolnoma nas razume in je kot posrednica vseh milosti in vsemogočna priprošnjica pripravljena prositi svojega Sina za naše potrebe.

Ne glede na to, kako malenkostni se nam zdijo problemi, so zanjo pomembni. Ali ni to čudovito? Tu je pet situacij, v katerih se lahko še posebej obrnemo na Marijo.

Ko razmišljamo o oznanjenju Mariji, jo največkrat vidimo v zaupanju: "Naj se mi izpolni po tvoji besedi." Zato pozabimo, da je tudi ona dvomila.

Po sodobnih merilih je bila Marija takrat pravzaprav še otrok. Presenetljiva novica, ki jo je povedal angel, jo je gotovo ganila v dno duše, saj ga je takoj vprašala: "Kako je to mogoče? Ne poznam moža."

Ko dvomimo in čutimo, da je tisto, kar Bog od nas zahteva, pretežko, pokličimo Marijo in jo prosimo, naj v nas navdihuje tisti "zgodi se", ki ga je sama znala izreči brez upiranja.

Kaj je morala doživljati Marija, ko ji je Simeon prerokoval, da ji bo meč prebodel dušo? Nobena mati na svetu ne bi želela vedeti, da bo njen otrok žrtev takšnega dejanja. In tudi če bi Marija sprejela Očetovo voljo s popolno podložnostjo, ali ne bi bila njena duša žalostna?

Ko nas ohromi strah, ko nas zagrabi panika ob misli, da je križ, ki nas čaka, prevelik za nas, prosimo Mater, naj nam da moč, ki jo potrebujemo.

Otroka Jezusa je izgubila in našla v templju. Zaskrbljeni starši so ga iskali pri sorodnikih in se nato vrnili v Jeruzalem, dokler ga niso našli med učenjaki. O čem je razmišljala Marija v trenutkih iskanja? Kaj je doživljala, ko ga je našla med izraelskimi starešinami? Strah, krivdo, ker ni pazila nanj?

Vsaka mama, ki izgubi otroka, takoj pomisli: "Sem slaba mama, nisem vedela, kako skrbeti zanj." Verjetno je tudi Marija razmišljala tako. Ko verjamemo, da so naši otroci ubrali napačno pot, ko smo v stiski, ker ne vemo, kam gredo, pokličimo Mater in jo prosimo, naj nas pomiri in vodi naše otroke, da uspešno prebrodijo težave.

Simeonova prerokba se je uresničila. Vsa bolečina na svetu je padla na Marijino brezmadežno srce. Njen sin je mož bolečin, ona pa ženska žalosti. Kdo od staršev, ki vidi svojega trpečega otroka, ne prosi Boga, da bi trpel namesto njega? Marija še predobro ve, kako trpijo starši, ker je tudi sama doživela trpljenje svojega sina.

V Kani Galilejski jo vidimo zaskrbljeno zaradi poročne pojedine. Ali ni njena gesta izjemna? Le ona opazi, da nimajo več vina, zato prosi Jezusa, naj vodo spremeni v vino. Zdi se, da ji Jezus odgovori jezno, celo poimenuje jo "ženska", kot da bi se hotel oddaljiti od nje, a ona takoj zatem reče hlapcem: "Naredite, kar vam reče."

Ko se srečamo z drugimi, se velikokrat zgodi, da zavrnejo našo pomoč, včasih nam celo povrnejo dobro s slabim. Čas je, da prikličemo nebeško Mater in jo prosimo, naj nam da moči, da naredimo to, kar nam bo rekel Jezus.

Obrnimo se na Marijo v vseh težavah in jo prosimo predvsem za naše družine in za tiste, ki potrebujejo našo molitev.

Avtor prispevka je Andrés D’Angelo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.