Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Élisabeth Arrighi se je rodila 16. oktobra 1866. Bila je vsestransko izobražena, čudovitega videza in odličnih manir. Leta 1889 se je poročila z izjemnim zdravnikom, novinarjem in politikom Feliksom Leseurjem.
Zdelo se je, da bo njun zakon srečen. Imela sta veliko skupnih zanimanj, oba sta se navduševala nad literaturo in glasbo. Toda po določenem času se je izkazalo, da je Feliks v globini svoje duše ateist. "Ko sem se poročil, sem bil zelo proti veri," je priznal leta pozneje.
Odraščal je v katoliški družini, obiskoval katoliško šolo, na študiju medicine pa se je hranil s protiverskimi nauki in kmalu postal ateist.
"Takrat so me navduševala le dela avtorjev, ki so nasprotovali Cerkvi, ustvaril sem bogato knjižnico protestantskih in modernističnih del," piše. "Ko sem se poročil, sem bil prisiljen spoštovati prepričanja svoje žene, toda ker je nevtralnost v veri prevara, tako v zasebnih kot tudi javnih odnosih, sem Élisabeth vzel za predmet svoje protiverske gorečnosti. Začel sem napadati njena prepričanja in jih skušal spremeniti."
Feliks je kritično pisal o Bogu in Cerkvi, vendar tega ni počel le v časopisih, temveč tudi v svojem domu in ženinem srcu. Poskušal je vse, da bi uničil njeno vero. Predlagal ji je protiverske knjige, se iz nje norčeval in se ji posmehoval. Med letoma 1897 in 1899 mu je uspelo spremeniti njeno vero.
Kljub ogromnim pritiskom se je Élisabeth upirala možu. Z njim se ni spuščala v goreče razprave in podajala argumentov, ki bi dokazovali, da je Feliks v zmoti.
Namesto tega mu je vsak dan izkazovala prijaznost in nežnost. Kljub temu, da je trpela in je vsaka beseda, s katero je zaničeval Jezusa, prizadela njeno srce, Feliksa ni preklinjala in ga skušala spreobrniti na silo.
Od tega trenutka se je začel tihi boj za dušo in spreobrnjenje moža. Nenehno je molila, čeprav na skrivaj, brala verske knjige, iskala pomoč in vse stiske darovala za moževo spreobrnjenje.
Leta 1905 je Élisabeth hudo zbolela in ni mogla vstati iz postelje. Kljub temu je mož vztrajal s protiverskimi napadi nanjo. 17. marca 1911 se je, priklenjena na posteljo, zaobljubila in Boga prosila, naj z njo razpolaga po svoji volji v zameno za Feliksovo spreobrnjenje. Tik pred smrtjo je možu priznala: "Feliks, ko umrem, boš postal katoličan in se boš pridružil redu dominikancev."
"Élisabeth, poznaš moj odnos do vere, prisegel sem sovraštvo do Boga, v tem sovraštvu živim in v njem bom umrl!" je svoji umirajoči ženi zakričal Feliks.
"Dragi moj mož – to je testament moje duše. Zagotavljam ti, dragi moj Feliks, o svoji edini in veliki ljubezni. Za svoj pogreb želim obred brez kakršnegakoli blišča, izključno z verskim petjem. Najraje bi videla, da bi se v cerkvi zbrali moji starši in prijatelji in namesto cvetja darovali za sveto mašo in namenili nekaj miloščine za moj namen," je Élisabeth Leseur napisala 15. oktobra 1905, devet let pred smrtjo.
Po pogrebu je Amelia, Élisabethina sestra, Feliksu pokazala majhno skrivališče, v katerem je našel dnevnik svoje žene, njeno Knjigo sklepov, Misli za vsak dan in Duhovni testament, v njem pa zapis:
"Leta 1905 sem Boga prosila, naj mi pošlje dovolj veliko trpljenje, ki ga bom darovala za spreobrnjenje tvoje duše. Na dan moje smrti bo cena plačana. Ni večje ljubezni od te, da žena žrtvuje življenje za svojega moža."
Feliksa je to globoko prizadelo. Odločil se je, da bo v znak protesta proti svoji ženi napisal knjigo, v kateri se bo opredelil proti svetišču v Lurdu. Odpotoval je tja, a knjige ni napisal. En pogled na Marijin kip je bil dovolj, da je prejel dar vere. Vrnil se je drugačen.
Leto po spreobrnjenju je v majhni izdaji objavil ženine zapiske, kmalu zatem pa se je pridružil menihom dominikancem. Vse do smrti leta 1950 je kot oče Maria Albert Leseur vodil duhovne vaje in pričeval o ženini duhovni zapuščini.
Leta 1934 se je začel postopek beatifikacije Élisabeth Leseur. Žena, ki se je žrtvovala za spreobrnjenje svojega moža, je danes božja služabnica.
Citati so iz zapiskov Élisabeth Leseur.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
