Poročila sem se s prvim, ki mi je pisal za valentinovo

Sliši se kot naslov knjige za poletno branje za najstnice. Osladno, naivno, preveč romantično. A je čista resnica. Če povem čisto iskreno, ni samo prvi, ki mi je pisal za valentinovo, je tudi edini. A ker se mi je vedno zdelo, da bo en mož več kot dovolj, je tudi eno valentinovo pismo zadostovalo.

Že kot majhna deklica sem imela veliko želja in načrtov za prihodnost. Da bom iskala fosile dinozavrov, da bom slikarka, učiteljica. Predstavljala sem si, da se bom poročila z nekom tako krasnim, kot je moj ati. Sorodniki in družinski prijatelji so se dobrodušno nasmihali mojim otroškim načrtom. Jaz pa sem rasla.

Malo pred birmo sva imeli z mami resen pogovor. Zaupala mi je dragocen nasvet svoje stare mame. Ta ji je na srce položila, naj vsak večer moli za svojega bodočega moža. In je in ga je res dobila.

Prababica je imela prav, zato sem njen nasvet tudi jaz upoštevala. Zvečer, ko se je v hiši končno vse umirilo, sem pred spanjem v miru zmolila. Molila sem za dobre ocene; da se ne bi prepirala s sestrami; da na skavtskem taboru ne bo spet poplave; in tako naprej ter večerni pogovor z Bogom vedno zaključila s prošnjo za dobrega moža in dobro službo.

Leta so minevala in dočakala sem tisto usodno valentinovo. Seveda sem vedela, da je valentinovo – tega v Sloveniji ne moreš zgrešiti. Moje srce je bilo takrat na toliko načinov zlomljeno.

Za mano je bilo zelo težko leto. Zaradi raka je umrla moja najboljša prijateljica. Nisem vedela, da žalost boli do kosti. Občutek sem imela, da se mi je ob koncu študija podrl svet; prihodnost je bila tako temna in osamljena, da je tudi toplina družine in prijateljev ni zmogla osvetliti. Moje srce se je ogrelo za mlajšega kolega, ki pa mi ljubezni ni vračal.

Oh, na valentinovo sem res upala, da si bo premislil. Upala sem, da mi bo pisal. Upala sem kljub večkratnim jasnim zagotovilom, da z menoj nima romantičnih namenov.

Na valentinovo zjutraj je poštar res prinesel pismo zame, a pisave nisem prepoznala. Bila sem tako presenečena, saj še nikoli v življenju na valentinovo nisem prejela ljubezenskega pisma.

Pisal mi je Žiga, skavt iz Škofje Loke. Tisti, ki mi je na skavtskem plesu kljub zapletenim srčnim težavam padel v oči. Visok, temnook in tako čeden v skavtskem kroju.

Tisti Žiga, ki me je s svojimi pametnimi šalami nasmejal ter me veselo vrtel ob polkah in valčkih. Tisti Žiga, ki mi je vztrajno pošiljal prijazna sporočila. Tisti Žiga, ki me je prosil, naj mu pomagam kuhati za več kot 300 lačnih skavtov. Prav tisti Žiga, ki sem ga zadnje čase tako pogosto po naključju srečevala. Tisti Žiga, za katerega sem se odločila, da mu ne dam priložnosti, saj je moje srce že dovolj pretrpelo in moram najprej izjokati vse solze žalosti in razočaranja.

A molitev moje prababice skupaj z močjo svetega Valentina delata neverjetne stvari. Prav ta Žiga mi je pisal za valentinovo. Potrudil se je zame, si vzel čas za pismo. Napisal mi je, da sem mu všeč.

Črni oblaki nad mojim srcem so se razkadili, posijalo je sonce, ptički so žvrgoleli in metuljčki so plesali. Odločila sem se, da mu bom dala priložnost, da bom nama dala priložnost. Mogoče je on tisti, za katerega molim že vso mladost. Mogoče je on tisti, po katerem hrepeni moje srce. Mogoče sem jaz tista, po kateri hrepeni njegovo srce. Počasi in previdno, sem si rekla, a bila kmalu zaljubljena do ušes.

Prijateljice so zavijale z očmi, moje sestre so se hihitale, mami in ati sta se poznavalsko nasmihala, stara mama (ki sva jo po naključju srečala na najinem drugem zmenku) me je ves čas spraševala, če imam "prijatelja". Čez slab mesec sva postala fant in punca, čez dve leti pa mož in žena.

In sva živela srečno do konca svojih dni? Seveda. Žiga se rad pošali, da sva srečno poročena – žena je srečna, on pa poročen. Res sva srečno poročena že skoraj 12 let.

Hvaležna sva, da imava za zgled najine starše, ki so oboji poročeni že 40 let. Hvaležna sva, da sva del zakonske skupine, kjer drug drugega spodbujamo na poti poročenosti. Hvaležna sva za najine tri hčerke, Emo, Vesno in Špelo, ki nama jih je Bog zaupal v varstvo in vzgojo in nama lepšajo dneve. In delajo Žigu sive lase. Zvečer, preden zaspiva, drug drugega pokrižava – hvaležna, da sva se našla.

Včasih se zaradi najmlajše zbudim sredi noči. Ko jo spet uspavam, se obrnem k Žigu. Gledam ga, kako spi. Božam ga po sivečih laseh. Še vedno molim zanj. Molim molitve zahvale, da je tako krasen mož. Molim tudi zase, da mu bom dobra žena. Gledam ga, mojega sivčka, kako spi, in razmišljam o vseh nočeh, ko se zanj molila. In sedaj smrči zraven mene. Kakšna sreča!

Pričevanje je bilo najprej objavljeno v Naši družini, prilogi tednika Družina.