“Običajen” najstnik, ki je imel rad Pokemona in PlayStation in je na poti, da postane svetnik

Blaženi Carlo Acutis iz Milana, ki je umrl leta 2006, star petnajst let, je bil otrok sodobnega sveta in Božji otrok. Bil je izjemno nadarjen za tehnologijo. Ta dar je uporabljal za oznanjevanje evangelija, saj je zasnoval spletno stran in razstavo, ki se je dotaknila milijonov ljudi.

Pa vendar je bil Carlo v marsikaterem pogledu povsem običajen najstnik. Rad je imel Pokemona in imel je igralno konzolo PlayStation. Imel je štiri pse, dve mački in več zlatih ribic. Igral je nogomet in smučal, oboževal je kolesarjenje.

Obenem pa se je močno razlikoval od sovrstnikov – a drugačnost ni bila zgolj sama sebi namen. "Vsi se rodimo kot izvirniki," je govoril, "pa vendar marsikdo umre kot fotokopija." Carlovo kratko življenje je bilo dokaz življenja "izvirnika", pristno pričevanje za Kristusa.

Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu. Oče Andrea in mama Antonia, ki sta se s sinom kmalu vrnila v Milano, sta ga dala krstiti v Katoliški cerkvi. Toda mama je le redko zahajala v cerkev, oče pa zanj ni imel veliko časa. Zato je bilo neverjetno, da je Carlo tako zgodaj vzljubil Boga. Mama se spominja, da je, ko je bil še zelo majhen, večkrat prosil, da bi se ustavili v cerkvi in molili pred tabernakljem.

Kje je Carlo dobil to hrepenenje po Bogu? Nekateri ugibajo, da najbrž od poljske varuške, ki mu je pripovedovala o Jezusu. Kakorkoli že, Antonia pravi, da jo je njegova pobožnost osupnila. "Tako majhen in neomajen je bil."

V središču Carlove pobožnosti je bila evharistija, ki jo je imenoval "avtocesta v nebesa". Od prvega svetega obhajila pri sedmih letih je bil vsak dan pri maši, pred njo ali po njej pa je vedno nekaj časa molil pred Najsvetejšim. Ko je postal najstnik, se je njegova pobožnost poglobila. Mami je rekel, da se, kadar je pred tabernakljem, počuti vznesenega, "kakor da bi bil pred virom, ki njegovo dušo popelje nadvse visoko".

"Carlo se ni rodil kot svetnik, a se je močno trudil za svetost," je dejal njegov življenjepisec Nicola Gori. Vsakdanjemu obisku svete maše in češčenju Najsvetejšega je dodal še vsakodnevni rožni venec, prebiranje Svetega pisma in tedensko spoved. "Kaj pomeni, če zmagaš v tisoč bitkah," je spraševal, "če ne moreš premagati svojih grešnih nagnjenj?"

Carlo je bil po naravi prijazen deček – tako prijazen, da starši z njim niso vedno hoteli hoditi naokoli. Pogovarjal se je z vsemi: vratarji, hišniki in ljudmi vseh narodnosti. Njegov odprti značaj se je dobro ujemal z močno željo po prijazni evangelizaciji.

Carlov evangelizacijski duh se je pogosto zrcalil v delih usmiljenja. Zbiral je hrano, tople pijače, odeje in celo spalne vreče za milanske brezdomce. Prostovoljno je stregel hrano v Karitasovi menzi v Milanu. V srednji šoli, Zavodu Leona XIII., kamor se je vpisal leta 2005, je branil dijake, ki so jih ustrahovali. Občasno je povabil otroke, katerih starši so se ločevali, da so prespali pri njem doma.

Carlo se je zavedal, da dobrodelnost pomeni tudi vedno govoriti resnico. Sošolce je svaril pred nevarnostmi pornografije in jim govoril, da je njihovo telo tempelj Svetega Duha. Med razredno razpravo o splavu je bil Carlo edini, ki mu je nasprotoval.

Carlo je bil znan po odprtem značaju, poleg tega pa po spretnosti z računalniki. Pri približno devetih letih se je ob pomoči univerzitetnega učbenika sam naučil programirati. Njegova mama je povedala, da se je sam naučil tako rekoč vsakega programskega jezika.

Kakor vsak običajen deček se je zabaval z računalnikom. Snemal je glasovne podlage za posnetke svojih psov in izdelal svojo različico znanega uvodnega prizora iz Vojne zvezd.

Toda Carlo je večino časa, ki ga je preživel za računalnikom, posvetil nečemu veliko resnejšemu. Leta 2002 je sklenil zasnovati virtualno razstavo o evharističnih čudežih. Ljudem je hotel predstaviti otipljiv dokaz njihove vere. "Marsikdo išče znamenja iz nebes, da bi si okrepil vero, veliko ljudi pa jih žal sploh ne išče," je zapisal.

Zato je Carlo prosil starše, naj ga peljejo na čim več krajev teh čudežev. Fotografiral in popisal jih je ter štiri leta zatem postavil spletno stran, na kateri je pokazal, kar je zbral. Spletna stran je bila začetek svetovne razstave evharističnih čudežev, ki je gostovala na petih celinah v več tisoč župnijah. Če to ne bi bilo dovolj, je Carlo zasnoval tudi spletne strani o nebesih, peklu, vicah, angelih varuhih in Devici Mariji, ki si jih je mogoče ogledati še danes.

Toda Carlo ni živel dovolj dolgo, da bi videl celoten vpliv svojega dela. Oktobra 2006 so ga zaradi akutne levkemije sprejeli v bolnišnico. Mami je rekel, da ve, da ne bo odšel od tam. Trpljenje je daroval za papeža in Cerkev. "Lahko umrem srečen," ji je dejal, "ker nisem potratil niti minute za stvari, ki ne ugajajo Bogu."

Carlo je umrl 12. oktobra 2006. Na pogrebu je postalo jasno, da je bil veliko več kot zgolj najstnik z darom za računalništvo. Po besedah Nicola Gorija je na njegov pogreb prišlo veliko revežev. "Vsi so ugibali, kaj počnejo tam. Prišli so, ker jim je Carlo na skrivaj pomagal. … Zato so menili, da morajo priti na pogreb."

Carlo s svojim življenjem ni vplival le na tiste, ki so ga poznali, ampak tudi na mnoge, ki ga nikoli niso srečali.

Neki deček je v blogu zapisal: "Ko sem slišal njegovo zgodbo, sem se moral vprašati, kako živim po veri, zlasti ker ob Carlu nimamo izgovorov, da govorimo o nekom iz daljne preteklosti." Molitvene skupine, posvečene njemu, nastajajo po vsem svetu, na Facebooku pa je na desetine strani skupin, ki jih je navdihnil.

Kaj se lahko naučimo iz Carlovega življenja? Vsak izmed nas je lahko "izvirnik", kakršen je bil on. Ni nam treba postati računalniški strokovnjaki ali igrati videoigric. Ni nam treba niti do potankosti poznati evharističnih čudežev. Lahko pa s talenti in darovi, ki nam jih je dal Gospod, poveličujemo Boga in mu služimo. Tako bomo imeli pomembno vlogo pri tem, ko bomo drugim pomagali, da bodo začeli verovati v Kristusa.

Carlovo spletno stran najdete na tem naslovu.