Kje se začne moja svoboda?

Saj poznate reklo: "Svoboda enega posameznika se konča tam, kjer se začne svoboda drugega." Toda od kod izvira ta formula? Ali je res najboljša definicija svobode?

Ta pregovor izhaja iz t. i. "kontraktualističnih" filozofij razsvetljenstva. Govori o svetu, kjer vsakdo gleda le nase in kjer ima vsakdo enake osnovne potrebe. V tem kontekstu to pomeni: če bo vsakdo počel izključno le to, kar si želi, nihče ne bo imel kaj dosti od tega, če sploh kaj.

Poglejmo si primer: v svetu, v katerem si vsakdo želi biti zdrav in živeti čim dlje, je v interesu vsakega posameznika, da drug drugemu nehamo prenašati viruse, pa čeprav nihče ravno ne uživa, če si mora z zaščitno masko zakrivati obraz od jutra do večera.

Vsakdo lahko razume, kaj so želeli povedati Hobbes, Rousseau ali Kant. Absolutna svoboda za vse pomeni konec varnosti za vsakega posameznika. Zato se mora vsak posameznik odpovedati absolutni svobodi volje, tako iz lastnega interesa kot iz medsebojne pomoči.

Nujno je, da upoštevamo pravila, ki zagotavljajo varnost vseh in nas ščitijo pred našo željo po oblasti. Ko ta pravila enkrat vzamemo za svoja, lahko začnemo urejati obrambo svojih svoboščin: svobodo mnenja, izražanja, druženja, gibanja in podobno.

Ali lahko počneš, kar te je volja, dokler ne motiš drugih ljudi?

To vodilo je usmerjeno v skupno življenje v miru, dopuščalo pa naj bi tudi polaganje temeljev demokratične ureditve. Morda nas bo presenetilo, da je postalo začetek in konec individualnega in skupinskega ravnanja.

Mnogi ljudje razmišljajo takole: "Počni, kar hočeš, dokler s tem nikogar ne motiš!" ali "Razišči vse možnosti, dokler se drugi s tem strinja." V skladu s tem svetovnim nazorom si stavek "svoboden sem" lahko razlagamo kot "počnem, kar hočem, dokler s svojim početjem ne posegam v svobodo drugih."

Ta predstava o svobodi pa nas postavlja pred dva kritična premisleka.

Prvič, naša svoboda ne raste samodejno, s tem ko se širi območje naših možnosti. Kdor ima vse na dosegu roke, pa nikoli ničesar ne izbere, pred komer so odklenjena vsa vrata, pa nikoli nobenih ne odpre, ta je v istem položaju kot človek, ki mu je odpiranje vrat onemogočeno.

Tak človek ne stori ničesar, pa ne zato, ker to ni mogoče, temveč zato, ker je nemočen. Ne zmore si želeti, ne zmore izbrati, se obvezati.

V resnici je tako: bolj smo se pripravljeni obvezati, večja je naša svoboda. Močna, trdna in odločna sposobnost sprejemanja odločitev nam dopušča dobro izbiro in to je resnična svoboda.

Drugič, svobode ne merimo po količini izbire, ki nam je na voljo. Resnična vrednost svobode je drugje.

Ne smemo si postaviti vprašanja: "Kako daleč seže svoboda – mnenja, izražanja, gibanja?" Edino vprašanje, ki si ga resnično velja zastaviti, je: "Za kakšno izbiro naj uporabim svojo svobodo?"

Svobodni smo zato, ker smo sposobni ustvarjati in izbirati projekte, ki so vredni, da jih zagovarjamo in se zanje borimo. Protislovno pa je, da resnična svoboda vedno služi dobremu: luč razumu in spodbuda volji.

Nikar ne zagovarjajmo svoboščin z jalovim ciljem samoohranitve. Svoboda je dokazana in preizkušena v predanosti, predanost pa se sproži, ko v igro vstopi ljubezen.

Moja svoboda se torej ne konča tam, kjer se začne svoboda drugih ljudi. Moja svoboda se konča, ko nimam česa ljubiti, ko ne vidim več ničesar, kar bi bilo vredno ohraniti.

Odločitev, da ljubimo življenje, želja po svetu, v katerem ljudje ne gledajo le sami nase, to je srčika svobode. Resnično merilo naše svobode je vrednost naših ciljev.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.