Več svetopisemskih knjig in odlomkov nam je lahko v pomoč v teh bolečih trenutkihKo umre ljubljena oseba, v nas ostane občutek osamljenosti in zmede. Tudi ko sami pomislimo, da bomo nekoč umrli, nas to navda s tesnobo. Porajajo se nam številna vprašanja: Se s smrtjo vse neha? Ali kaj preživi to dramatično pretrganje vezi? Se bomo nekoč združili z ljubljenimi osebami? Kakšen odnos lahko imamo z umrlimi?
Božja beseda nam nudi različne odgovore, ki so polni upanja.
Preberite še:
5 stvari, ki jih ljudje na smrtni postelji najbolj obžalujejo
S smrtjo se vse ne konča
Naše telo premine, a naša duša in duh ne nehata bivati, saj sta večna.
Pridigar nas lepo uvede v to skrivnost, ko povabi: “Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti” (Prd 12,1) preden “se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal” (Prd 12,7).
Avtor knjige Modrosti takole odgovarja na pesimizem teh, ki mislijo, da “po naključju smo nastali in zatem bomo, kakor da bi nas ne bilo” (Mdr 2,2a) ter na brezup tistih, ki trdijo, da ko življenje ugasne, “postane telo pepel in duh se razkadi kakor tanek zrak”(Mdr 2,3): “Bog je človeka ustvaril za neminljivost in ga naredil za podobo svojega lastnega bitja” (Mdr 2,23), pri čemer nam daje vedeti, da “so duše pravičnih v božji roki in trpljenje jih ne zadene” (Mdr 3,1a).
Svetopisemski avtor nadaljuje: “Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru” (Mdr 3,2-3).
Vse to je v popolnem soglasju z Jezusovimi besedami iz Nove Zaveze, ko nam pove priliko o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-30): “Je pa siromak umrl in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje.” O Lazarju očak Abraham pove, da “je on tukaj potolažen”.
Preberite še:
“Z Ellino smrtjo je izginilo upanje, prišla je samo neverjetna bolečina”
Naš odnos z rajnimi bližnjimi se ne konča
Z mislijo, da Bog ni Bog mrtvih, ampak živih (Lk 20,38), lahko rečemo, da se naš odnos z umrlimi bližnjimi ne prekine. Čeprav jih fizično ne moremo videti, nam pismo Hebrejcem pomaga zaznati resničnost, ki je očem nevidna. Pravi namreč, da nas pričevalci vere, ki so umrli (Abel, Noe, Abraham, Mojzes …) obdajajo kot oblak (Heb 12,1).
Pismo Hebrejcem tako med drugim pravi: “Približali ste se marveč gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, svečanemu zboru in sredniku nove zaveze, Jezusu, in krvi kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova” (Heb 12,22-24).
Sami lahko Boga prosimo, naj nam nakloni zavest, da nas naši ljubljeni niso zapustili, saj nas obdajajo kakor oblak in nas spremljajo.
Kot Elizej v knjigi Kraljev lahko tudi mi molimo: “Gospod, odpri mi oči, da bom videl, da me drage osebe, ki so umrle, niso čisto zapustile; naj se zavem, da me njihova navzočnost obdaja kot oblak! Gospod, odpri mi oči, da bom videl!” (2 Re 6,20)
Preberite še:
Umrli so za Jezusa. Pa vi, bi bili pripravljeni?
Telesna smrt je prehodna: Vstali bomo!
Telesna smrt je boleča. Naš Gospod je jokal, ko mu je umrl prijatelj Lazar, ki ga je imel zelo rad. Pred tragiko smrti ljubljene osebe se nam Jezus predstavi kot vstajenje in življenje (Jn 11,25-26): “Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umrje; in kdor koli živi in veruje v mene, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?”
Zato ni prostora za žalost brez upanja: “Nočemo pa, bratje, da bi bili vi nevedni o pokojnih, da se ne boste žalostili kakor drugi, kateri nimajo upanja. Zakaj če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so zaspali, po Jezusu pripeljal obenem z njim” (1 Tes 4,13-14).
Od tod pomen, ki ga katoličani dajemo evharistiji, kjer poslušamo Božjo besedo in se hranimo z Jezusovim telesom in krvjo, saj nas to ohranja tesno povezane z Jezusom, ki nam daje vstajenje.
Preberite še:
Kako se posloviti od ljubljene osebe, ko pa srce tega ne zmore
Nekoč bomo združeni z našimi ljubljenimi
Iz Svetega pisma veje upanje, v naših srcih je hrepenenje. Izkušnja mučeništva sedmih bratov in matere iz Druge knjige Makabejcev je lahko vir tega hrepenenja in upanja:
“Ko ji je že dosti prigovarjal, je sprejela, da sina pregovori. Sklonila se je k njemu in v zasmeh krutemu trinogu je v materinem jeziku takole rekla: ‘Sin, usmili se me, ki sem te devet mesecev nosila pod srcem in te tri leta dojila, te negovala, vzgajala in hranila do te dobe. Prosim te, otrok, ozri se v nebo in na zemljo in poglej vse, kar je na njih, in pomisli, da jih je Bog iz nič ustvaril in da je tudi človeški rod tako nastal! Ne boj se tega rablja, ampak bodi vreden svojih bratov! Sprejmi smrt, da te ob času usmiljenja s tvojimi brati zopet najdem!'” (2 Mkb 7,26-29).
Vidimo lahko, da ima ta pogumna mati trdno upanje, da bo svoje sinove zopet našla ob času usmiljenja.
Za sklep
Upanje, ki nam ga vliva Božja beseda, nam lahko daje tolažbo in moč v trenutkih žalovanja zaradi smrti ljubljene osebe, hkrati pa tudi zaupanje in vedrino ob misli na lastno minljivost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Ko sem stala ob taščini smrtni postelji, sem za hip uzrla nebesa
Preberite še:
Da bi se spopadla s smrtjo svojih sinov, je začela teči. Danes jih šteje 105 in to še vedno počne!
Preberite še:
9 knjižnih klasik, ki govorijo o epidemijah in smrti